Dušan Jovanović

Performans

Približno v istem času je delovalo tudi avantgardno Gledališče Pupilije Ferkeverk (leta 1968 ga je ustanovila Skupina 441, pozneje 442, njen član je bil mdr. slikar Bard Iucundus ([1949–1986)), ]), ki je s svojimi kontroverznimi predstavami širilo meje gledališča. Pupilija se distancira, norčuje in subvertira avtoritete, tako zunanje (država, narod, partija, cerkev, trg) kot notranje (gledališče in estetika). Med njihove najbolj znane predstave sodita Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk ter Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (obe leta 1969 v režiji Dušana Jovanovića). Slednja je leta 2006 doživela rekonstrukcijo v režiji Emila Hrvatina.

Scenografija

Po letu 1945, ko je v Sloveniji zraslo število gledališč, ko se je utrdila njihova institucionalizacija in se posledično uveljavila večja specializacija pri posamičnih dejavnostih, je bila scenografija v pretežni meri zaupana arhitektom, ki so se, če jih je delo pritegnilo, zanj specializirali in se z njim karierno ukvarjali (pri scenografijah množičnih prireditev pa so na prizorišče stopili tudi oblikovalci). V tem obdobju sta med arhitekti oblikovno prelomne koncepte in izrazite avtorske pozicije prispevala Niko Matul (1928–1988) in Sveta Jovanović (1927–), zatem pa Meta Hočevar (1942–) s svojim inovativnim in likovno izčiščenim pristopom, predvsem pri uprizarjanju slovenske dramatike. M. Hočevar je pri nas najbolj radikalno izpeljala razumevanje scenografije kot oblikovanja prostora, ki se do konca uresniči šele z dogodkom v njem, kjer scenografija, igralec, besedilo, glasba itd. sooblikujejo drug drugega. Tako postane scenograf dejanski soustvarjalec predstave, saj sledi njenemu nastajanju skozi celoten proces. Takih scenografij ne moremo opredeliti kot avtonomne, seveda pa so bistveno napredovale od »likovne opreme« odra, njegovega dekoriranja ali ilustriranja dramske zasnove. Arhitekt, ki je prelomno vplival na odrsko vizualnost, je tudi Marko Japelj (1961–), ki je za Tomaža Pandurja v SNG Dramai v Mariboru ustvaril nekaj najslikovitejših, likovno razkošnih scenografij, zapolnjenih s presenetljivimi učinki, ki zavestno merijo na fascinacijo gledalca, in tako odločilno prispeval k Pandurjevemu »gledališču podob«. V zadnjem času se kot scenografka pomembno uveljavlja arhitektka Petra Veber (1971–), ki predvsem v svojih sodelovanjih z režiserjem Sebastijanom Horvatom ustvarja odrske celote, ki učinkujejo tudi samostojno ter intrigirajo gledalca (morda najizraziteje v Predtem / Potem R. Schimmelpfenniga v produkciji Epicentra, 2006). Od leta 1970 je scenografija kot samostojen predmet vključena v učni program AGRFT, kjer ga od leta 1980 vodi M. Hočevar.

Slikarja, ki sta se v zadnjem času posvetila scenografiji, sta še Samo Lapajne (1963–), ki od 90. let dalje sodeluje predvsem s Slovenskim mladinskim gledališčem, in Branko Hojnik (1973–), ki je svoje najpomembnejše scenografije ustvaril v sodelovanju z režiserjem Jernejem Lorencijem. Kljub v zadnjem času relativno redkim vabilom slikarjem in kiparjem, da posežejo v gledališki prostor, nekatere režiserje še vedno izziva možnost dialoga avtonomnih ustvarjalcev. V SNG Drami je bilo v zadnjih dveh letih nekaj takih sodelovanj (Ivica Buljan z Ivanom Kožarićem ([2006]) ter in Sinišo Ilićem [(2008]) in ter Dušan Jovanović z Mirsadom Begićem ([2008])).