Allan Kaprow

Performans

Prvič so se dogodki, podobni performansom, pojavili v okviru gibanja nadrealistov, dadaistov in futuristov. Za prve performanse veljajo akcije Yvesa Kleina, Allana Kaprowa, Piera Manzonija idr., uprizorjene okoli leta 1960. V 70. letih je postal performans kot umetnostna kategorija široko prepoznaven. Najpogosteje se prepleta z bodyartom, ki je tematsko osredotočen na človeško telo kot medij, v katerega umetnik posega na različne načine, s tetoviranjem, žigosanjem ali prebadanjem, pogosto pa raziskuje meje telesnosti z izpostavljanjem ekstremnim razmeram, in hepeningom. S slednjim se je ob koncu 50. let in v 60. letih ukvarjal Allan Kaprow, ki je razvil nebesedno gledališko produkcijo, ki je opustila tradicionalno strukturo oder-občinstvo in pripovedno linijo klasičnega gledališča. Če je performans izvorno, npr. pri Kaprowu, pomenil natančno, z vajo pripravljeno in večplastno prezentacijo, je termin kasneje dobil konotacijo spontanega in nerežiranega dogodka. V zadnjih letih, po letu 2000, so se uveljavile mejne zvrsti, kot npr. medmrežni performans, interaktivni performans, zvočni in video performans. Tudi raziskovalno-umetniški projekti in akcije/intervencije pogosto vsebujejo elemente performativnosti.