Sergej Kapus

Abstraktni kolorizem

V 80. letih je v slovenskem prostoru prevladalo slikarstvo NOVE PODOBE, ki je z vpeljevanjem postmodernističnega alegoričnega modela poljubnega sestavljanja različnih likovnih registrov predstavljalo dekonstrukcijo modernistične estetike in etike forme. Likovna tvornost nNove podobe je vplivala na preoblikovanje avtorskih pristopov nekaterih ustvarjalcev, ki so se umetniško formirali v kontekstu abstraktnega kolorizma (T. Šušnik, A. Šalamun). V drugi polovici 80. let se je vzporedno z novim informelom prebudilo ponovno zanimanje za izvorna modernistična formalna in etična načela. Z nekaterimi avtorji, kot so S. Kapus, M. Gumilar, B. Borčić in kasneje, v 90. letih, O. Rimele, se (poleg G. Gnamuša, ki je s celotnim opusom konsistenten predstavnik abstraktnega kolorizma) v različnih konceptualnih okvirih rehabilitira zanimanje za barvno problematiko, ki mu omenjeni ustvarjalci sledijo vse do danes.

Glavni predstavniki abstraktnega kolorizma so: Silvester Komel (1931–1983), Andrej Jemec (1934–), Gustav Gnamuš (1941–), Tugo Šušnik (1948–), Andraž Šalamun (1947–), Savo Valentinčič (1950–), Sergej Kapus (1950–), Marjan Gumilar (1956–), Bogdan Borčić (1926–) in Oto Rimele (1962–).

V slikarstvu S. Kapusa, kot ga razlaga avtor sam, gre za problematizacijo razpirajočega in nepredvidljivega toka vizualnosti in akta samega gledanja, ki se odvija pri motrenju na videz razvidnih, vendar nestabilnih podob. Kapusove slike so na prvi pogled urejena, geometričnjsko organizirana polja barvnih kontrastov, ki pa v procesu gledanja izgubljajo rigidnost in se krhajo v dinamičnih barvnih preskokih in lomih oblik, ki razpršujejo pogled. Slika se strukturira v razmerju med pastozno nanešenonaneseno, hrapavo barvo in nazorno obliko; v premišljenem proporcioniranju barvnih enot in usklajevanju njihovih kontrastnih vrednosti; v geometrični členitvi barvnih ploskev, ki so znotraj sebe modulirane, vendar podrejene dominantnemu, pogosto komplementarnemu kontrastu med oblikami. Kapusovo slikarstvo zaznamuje napetost med evidentnimi nasprotji in mikrodogodki znotraj njih. Tako je ostrina trčenja kontrastnih barv ublažena z notranjo členitvijo ploskev in pronicanjem podslikav, strogo geometrijo pa mehčajo prekinitve, prepleti in lomi, ki se postopno preoblikujejo v nekakšno geometrizirano risbo, včasih na meji organskega. Ti zapleteni slikovni odnosi prvi vtis vedno postavljajo pod vprašaj in sugerirajo kompleksno strukturiranost in gibljivost vizualnega izkustva.

Geometrična abstrakcija

Geometričnjska organizacija slikovnega polja se pojavi tudi pri nekaterih avtorjih ABSTRAKTNEGA KOLORIZMA, izrazito pri Sergeju Kapusu (1950–), pa tudi Bogdanu Borčiću (1926–), A. Jemcu, Otu Rimeleju (1962–) in Evi Heimer (1953–).

Likovna kritika in umetnostna teorija

Vseskozi so pomembno vlogo igrali tudi umetniki, ki so čutili primanjkljaj kritiške in teoretične misli ali bili nezadovoljni zaradi okostenelih modelov obravnave, včasih kar spregleda. K razvoju pojmovne refleksije in izoblikovanju posameznih segmentov teoretičnih fenomenov, predvsem k fenomenološki teoriji vizualne percepcije in raziskovanju perceptivnih procesov, so pomembno prispevali slikarji Zmago Jeraj (1937–), Emerik Bernard (1937–), Sergej Kapus (1950–) kot umetnostni zgodovinar, ki je hkrati slikar, Bojan Gorenec (1956–) in Mojca Oblak (1965–), med kiparji pa Marjetica Potrč (1953–) in Alen Ožbolt (1966–, VSSD). Polimedijski umetnik Marko Košnik (1961–) ob umetniški produkciji aktivno artikulira teoretično platformo novih medijev (Inštitut Egon March, ZVOK).

Nova podoba

Nekateri ustvarjalci so izšli iz abstrakcije 70. let in so modernistična načela preobrazili v postmodernistične idiolekte ter jih (čeprav prikrito) v marsičem še vedno upoštevali. Ravno ti ustvarjalci pa so stopili v ospredje v drugi polovici 80. let, ko je pojav nove nNove podobe uplahnil. Omenimo lahko Gustava Gnamuša, Sava Valentinčiča, Sergeja Kapusa in Franceta Grudna.

Sredi 80. let je torej zagon »nove podobe« kot posebnega fenomena uplahnil, namesto tega so se uveljavili posamezni ustvarjalci kot samostojne osebnosti, ki so (v marsičem sicer izhajajoč iz postavk »nove podobe« in »neoekspresionizma«) razvijali motivno in slogovno izrazito individualne opuse. (Značilno je, da se je v tem času pogosto pojavljal izraz »avtopoetike«, ki označuje prav ta individualni avtorski pristop.) Med te ustvarjalce lahko prištejemo tudi umetnike, ki so vztrajali pri abstraktni tradiciji, vendar so jo prilagodili lastni senzibilnosti in razmišljanju. (Pri slikarjih, ki so vse desetletje slikali v metodičnem in sistematičnem načinu, podedovanem iz poznih 70. let, je čutiti premik iz minimalizma v barvitost in razgibanost kompozicij.) A. Medved je sam s svojim razstavnim programom v Obalnih galerijah v drugi polovici 80. let sodeloval pri odkrivanju »prezrtih« (F. GrudenGrudna, S. Kapusa, D. Kirbiša, Z. Huzjana ...) v preteklem desetletju.

Oblikovano platno

V slovenski umetnosti se je fenomen oblikovanega platna pojavil sočasno kot drugod po svetu. Medtem ko so v 60. letih umetniki, kot so F. Stella, Ellsworth Kelly in Robert Mangold, sledili interesom ameriškega minimalizma (MINIMALIZEM), se je pri nas problem oblikovanega platna prvič pojavil v povezavi s tedaj aktualnim INFORMELOM. Zaradi prevlade figuralike v slovenskem slikarstvu 60. let je nov pojav na likovno sceno stopal počasi in negotovo. Sredi 70. let se je z abstraktnimi tendencami začelo drugačno vrednotenje slike, usmerjeno na v analitično proučevanje medija, njegovih sredstev, metod in možnosti (PRIMARNO SLIKARSTVO); velik razcvet in sintetično izrabo različnih izraznih možnosti pa je sprožilo slikarstvo NOVE PODOBE v 80. letih. V 90. letih je vzniknilo novo zanimanje za oblikovano platno pri mlajši generaciji, ki je v svojih delih ponudila nove interpretacije in likovne rešitve. Danes slovenska umetnost beleži bogato in svojevrstno tradicijo likovnega ukvarjanja z oblikovanimi platni. Glavni predstavniki te problematike so: Rudolf Kotnik, Emerik Bernard, Tugo Šušnik, Sergej Kapus, Jože Slak - DžokaĐoka, Savo Valentinčič, Andrej Trobentar, Zmago Lenárdič, Dušan Fišer in Aleksij Kobal.

Sergej Kapus (1950–) je avtor, ki se v celoti zaveda prvobitne funkcije oblikovanega platna. Serija slik, ki jih je ustvaril v prvi polovici 90. let je odličen primer, kako slika z izrazitim gibanjem celotne strukture postane sklenjen pretok energije, pri katerem robovi določajo in stopnjujejo ritmično nizanje pasov v notranjosti formata. Značilno je razsrediščenje centra, ki razpade na manjša žarišča, skozi katera se pretaka barvni fluid, ki ni nikoli popolnoma statičen. Sprva je videti, kakor da slike določa njihova zunanja robnost. Toda če s pogledom sledimo barvnim površinam naenkrat sprevidimo, da je celotna forma slike posledica notranjih strukturalnih sil, ki jih slutimo kot ostre robove trikotniških oblik, ki trčijo druga ob drugo. Najprej se sicer zdi, da slikovno obliko narekuje okolje, ki je aktivno vključeno v zaznavo. A kmalu ni več dvoma, da se slike kot nekakšen organizem razvijajo same iz sebe in po svoji notranji logiki.