Žiga, Kariž

Ideologija in umetnost

Alen Ožbolt (1966–) je v okviru skupine VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG (v tandemu z Janezom Jordanom, 1967–) dekonstruiral poetike visokega modernizma, projekt Sejalec 1.000.000 v Galeriji Kapelica leta 2001 pa je bil zasnovan kot direkten prikaz ideološke prikritosti povezave umetnosti in denarja, v katerem je umetniško delo dobesedno postalo denar, saj je bila instalacija sestavljena iz milijona tolarskih kovancev. Gani Llalloshi (1965–) v slikah z namerno formalno povezavo naivnega slikarstva in poparta po eni strani dekonstruira modernistično prepričanje o posebnem statusu umetniškega dela, po drugi pa motivno angažiranost išče v razkoraku med lastno nacionalno identiteto (Kosovo) in globaliziranim prostorom, v katerem deluje kot umetnik (A Silver Dream about Andy, 2002, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka; Free Market, 2003, Mestna galerija, Piran). Ideologijo modernistične umetnosti v svojih delih z apropriiranjems prilaščanjem njenih podob tematizira Žiga Kariž (1973–, med 2007–2008 Janez Janša), in sicer v projektih teror=dekor (1999–2003, prvi del trilogije v Ggaleriji Alkatraz, Ljubljana), Privatna prihodnost (2003, Moderna galerija, Ljubljana) in Video klub /po Rodčenku/ (2004, Moderna galerija, Ljubljana).

Konceptualizem

smeri z drugim, ki ga je pripravil selektor Peter Weibel. Sicer pa ga v 90. letih in po letu 2000 najlaže povežemo z imenom Tadeja Pogačarja (1960–) in njegovim delovanjem v P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1990–)ter nekaterimi mlajšimi umetniki, predvsem Žigo Karižem (1973), Davidejem Grassijem (1970–, od leta 2007 Janez Janša-) (in njunim skupnim ter Emila Hrvatina preimenovanjem v Janeza Janšo leta 2007), predvsem s tistimi, ki se v zadnjem času ukvarjajo s KRITIKO INSTITUCIJ ter IDEOLOGIJO IN UMETNOSTJO. Precej izrazito pa je na njem utemeljeno delo generacije, ki se je uveljavila v zadnjem desetletju (predvsem pri tistih, ki so zaključili kiparski študij na ljubljanski ALUO). To, o čemer bi lahko govorili kot o posebnosti slovenskega konceptualizma, tj. njegove etične in ekološke usmeritve, pa želi v svojem delu nadaljevati skupina SESTAVA (1993–).

Slikarstvo okoli leta 2000

Slikarstvo sicer predstavlja le eno in niti ne najpopularnejšo možnost sodobnega umetniškega izraza. Tako je samostojno slovensko državo od ustanovitve leta 1991 v slovenskem paviljonu beneškega Beneškega bienala slika zastopala le enkrat. Na petdesetem, leta 2003, jo je s projektom Teror=Dekor: Umetnost zdaj predstavljal slikar Žiga Kariž (1973–, med 2007–2008 Janez Janša). Galerije, ki tačas kljub temu dejstvu spodbujajo in gostijo slikarske prakse, so Galerija Equrna, Galerija in Center P74, pa tudi Bežigrajska galerija in Galerija ZDSLU v Ljubljani ter javne galerije v Mariboru, Celju, Ribnici in na Oobali.

Slika Mojce Osojnik (1970–) je pravzaprav bleščeč ekran, s katerega v frenetično utripajočem ritmu pobliskavajo dražljaji in atrakcije, ki, prevzeti iz preobilja vizualnega materiala množičnih medijev, govorijo ravno o tem preobilju in našem delnem, hipnem zaznavanju neskončnega toka vizualnih informacij. Tudi Sašo Vrabič (1974–) v svojem delu neobremenjeno kombinira različne medije. Fotografija, slika, video, glasba, ambient, internet so sredstva za pripovedovanje posebnih zgodb, slika pa presečišče in prostor za detektiranje razmerij med javnim in zasebnim ter vrednosti obojega v tehniziranem svetu (Privat(e), 2003, Center in Galerija P74, Ljubljana), pri čemer se fleksibilno seli od medija fotografije k slikarstvu. Radikalno »preselitev« z enega na drugo medijsko področje je opravil Matej Košir (1978–). Žiga Kariž (1973–, med 2007–2008 Janez Janša) problematizira realno/vizualno nasilje ter spektakelsko, komodificirano in estetizirano naravo sodobnih medijev (Teror=dekor, projekt v več etapah, prvič leta 1999), vse v povezavi z aktualnim statusom slikarstva. Podobe nasilja so v slikah, preoblikovanih v oblikovalske objekte, dizajnirane, fragmentirane in postavljene na varno distanco, tako rekoč razorožene in konzumirane. Miha Štrukelj (1973–) slika vojne topografije in urbane pokrajine, ki so tesno povezane z izvorno, računalniško obdelano podobo; slike so včasih natančni posnetki, drugje pa se pikselska struktura redči in razpada v belino ali pa se v podobo kot tehnološka motnja vrivajo barvni pravokotniki. Arjan Pregl (1973–) se z vprašanji slikarstva sooča na nekonvencionalne, pogosto humorne načine – tiska redko vidne prizore vsakdanjega vizualnega konzuma, slika z bleščicami ali gosti pisane programsko generirane simbole narave. Njegova dela lahko beremo kot formalno ukvarjanje s slikovno površino, kritično opazovanje stanja v umetnosti ali soočanje z informacijsko in vizualno nasičeno družbeno situacijo. Viktor Bernik (1971–) je sprva slikal izpraznjene, realistično odslikane in geometrično strukturirane notranje bivalne prostore, nato pa se je s ciklom Prostori urbanih podob (2005, Galerija Equrna, Ljubljana) v prid koncepta popolnoma odrekel samemu aktu slikanja in na slikarske podokvirje napel že obstoječe, konkretne podobe, ki v obliki nakupovalnih vrečk krožijo po našem življenjskem prostoru. Miha Boljka (1971–) ustvarja hibride iz digitalno odtisnjenih fotografij, posnetkov svojih slikarskih potez in naslikanega ali narisanega, pri čemer ironično povzdiguje slikarsko gesto. Borut Popenko (1969–) se nasloni na GEOMETRIJSKO GEOMETRIČNO ABSTRAKCIJO in jo preplete s podobami iz oglaševanja, znaki in logotipi ali pa z zgodovinskimi umetniškimi deli (2004, Pocket paint, Galerija Meduza, Koper, 2004). Peter Štrovs (1973–) je plodovit slikar, katerega zanimanja segajo od GESTUALNEGA SLIKARSTVA na abstraktni način do FOTOREALISTIČNEGA metaforiziranja in komentiranja medijskih in družbenih situacij. Pri Niki Zupančič (1978–) pa je fotografska predloga izrabljena za to, da slikarka z njo kot izhodiščem in nazornostjo procesa nastanka slike prikaže medijsko razliko, saj se njena slika premika od mimetičnosti prek zabrisanih obrisov v stanje prisotnosti medijske avtonomije.