Philip King
Geometrična abstrakcija
Nasploh pomenijo 70. leta oživitev geometrične abstrakcije, ki se zgleduje po ameriškem minimalizmu, umetnosti »ostrih robov« (hard-edge) in evropski povojni konkretne umetnosti (npr. M. Bill in R. P. Lohse) ter angleškem barvnem kiparstvu (A. Caro, P. King idr.), navzoče pa so tudi težnje optične in kinetične umetnosti. V tem kontekstu največji zamah prispevajo NEOKONSTRUKTIVISTI, predvsem na slikarskem področju Drago Hrvacki (1936–) in Danilo Jejčič (1933–). Za oba je značilen premišljen izbor in uravnoteževanje barvnih in oblikovnih razmerij, s katerimi preizkušata in raziskujeta njihove različne možnosti in kombinacije. Oba sta se v 70. letih začela intenzivno posvečati barvnemu sitotisku, ki ga opredeljuje uporaba geometrijskih likov in teles. Na sitotiskih Hrvackega, ki izhajajo tako iz njegovih kiparskih kot slikarskih raziskav, se v učinkih barvnih vibracij nakazujejo prvine optične umetnosti. Tudi pri Jejčiču so navzoče permutacije izraznih prvin, ki ustvarjajo ritmične strukture z močno optično iluzijo. Nekatera njegova dela se z razumsko in natančno organizacijo približajo tehnizirani računalniški estetiki.
Neokonstruktivisti
Ob njihovi skupni razstavi v spodnjih prostorih Moderne galerije leta 1970 v okviru Ateljeja '70 je umetnostni kritik Aleksander Bassin skupino, katere delovanje je ves čas spremljal, poimenoval za nNeokonstruktiviste. Poimenovanje se je kljub kritiki širše strokovne javnosti glede neustreznosti in problematičnosti izraza uveljavilo, čeprav ga gre razumeti bolj kot zgodovinsko utrjeno oznako kot pa natančno slogovno opredelitev pojava. Neokonstruktivisti namreč ne izhajajo toliko iz tradicije ruskega konstruktivizma, De Stijla in Bauhausa, temveč predvsem iz povojnih odvodov geometrijske geometrične abstrakcije, zlasti MINIMALIZMA, hard-edge abstrakcije (abstrakcije ostrih robov), optične in KINETIČNE UMETNOSTI ter ostalih sorodnih usmeritev. Z aktualnimi umetnostnimi tokovi so se mladi ustvarjalci srečali na Beneškem bienalu leta 1964 in 1966, kjer so nanje velik vtis naredili angleški umetniki, kiparja Anthony Caro in Philip King ter slikar Robert Smith. Pomemben vpliv predstavlja tudi leta 1961 v Zagrebu ustanovljeno mednarodno umetniško gibanje Nove tendence, v okviru katerega razstavljajo nemška skupina Zero, Piero Manzoni, Piero Dorazio, pariška skupina GRAV, italijanski skupini T in N, Ivan Picelj, Julije Knifer in mnogi drugi. Slovenska kritika jih je umeščala tudi v kontekst Černigojevih avantgardističnih konstruktivističnih poskusov v smislu raziskovanja koncepta konstruktivističnega objekta in jih imela za nadaljevalce te potlačene slovenske tradicije.