Dušan Kirbiš
Abstraktni kolorizem
V kontekst abstraktnega kolorizma se z nekaterimi deli fragmentarno in sporadično vključujejo tudi naslednji avtorji: Janez Bernik (1933–) s ciklom slik iz druge polovice 70. let, ki analizirajo slikovno polje s stališča interakcije notranjega barvnega polja in robne risbe, Herman Gvardjančič (1943–) s Krajinami iz druge polovice 70. let, ki z minimalno diferenciranim, homogenim barvnim poljem razpuščajo aluzivno raven, Dušan Kirbiš (1953–), čigar slikarstvo s konca 70. let se analitično ukvarja z razporeditvijo barv in njihovo interakcijo, barvo pa obravnava kot formalni sintaktični vidik slikovne površine, Marija Rus (1949–) s slikami s konca 70. let, v katerih se ukvarja z analizo slikovnega prostora v smislu njegove barvne in oblikovne členitve, Eva Heimer (1953–) s slikami iz 90. let, kjer raziskuje ritem geometrično razvrščenih barvnih ploskev, in Mirko Rajnar (1961–), ki je z deli po letu 2000 začel odkrivati iluzionistične učinke postopnega stopnjevanja barvnih nanosov in urejanja slikovnega polja s pomočjo geometrijskih oblik. V ta kontekst lahko umestimo tudi nekatere mlajše avtorje: Mojco Zlokarnik, Milana Goloba in Mihaela Rudla. Omenjeni ustvarjalci v osnovi niso zavezani abstraktnemu kolorizmu kot primarni in edini orientaciji, zato jim ta pogosto predstavlja zgolj ekskurz v njihovi ustvarjalni praksi.
Fotografija in umetnost
Še vedno se kaže dvojen odnos do fotografije, po eni strani oblikovan na podlagi njenih funkcij in po drugi na podlagi značilnosti medija. Dušan Kirbiš (1953–) jo je uporabil v smislu integracije v sliko, v katero je vključil mrežo črno-belih fotografij dreves iz obcestnega drevoreda v Frankolovem, kjer so okupatorji ob koncu druge svetovne vojne obesili 100 talcev (Ashes to Ashes, 1994), drugič pa je razstavil samostojne fotografske posnetke pokrajine velikih dimenzij (razstava Meje in omejitve, 2004, Mala galerija, Ljubljana). Zora Stančič (1956–) je s pomočjo računalniške tehnologije razvila več tehničnih postopkov, s katerimi lahko fotografske podobe iz svojega arhiva ali tiskanih medijev transformira in vključi v končni grafični odtis, hkrati pa ohrani specifiko fotografske podobe. Sašo Vrabič (1974–) v slikarski medij vnaša fotografije fragmentov vsakdanjosti in z uporabo fotografij vrednoti ter reflektira mnoštvo podob, ki nas obdajajo, njega pa fascinirajo. Predstavlja se tudi s serijami lastnih fotografij, npr. posnetih na potovanjih (SNAP, 2002/03) ali dnevniško vsakdanjih, ki jih včasih pospremi z dodanim razpoloženjskim besedilom. Miha Knific (1976–) največ ustvarja na mejnem področju med videom in fotografijo, kar je nazorno prikazal z razstavitvijo kratke filmske sekvence na posamične fotografije, ki izgledajo identično, vendar je njihova prava vloga v povezanosti v niz, ki jih oživi v gibanju (Slow Motion, 2006, Mala galerija, Ljubljana). Umetnikov, ki si prisvajajo fotografski material različnih izvorov in ga potem na različne načine vključujejo v slikarstvo ali ga v njem predelujejo, je še cela vrsta, pri čemer se nekateri s tem medijem soočajo na bolj reflektiran in tudi kritičen način, drugi pa fotografijo sprejemajo kot zgolj še eno plast obdajajoče resničnosti.
Geometrična abstrakcija
S problematiko geometrične abstrakcije so se v nekaterih ustvarjalnih obdobjih eksperimentalno soočali Franc Mesarič (1938–), Lojze Logar (1944–), Dušan Kirbiš (1953–) in Janez Bernik (1933–).
Gestualno slikarstvo
80. leta in NOVA PODOBA pomenijoso veliki povratek gestualnosti. V krajinske podobe jo vključuje Herman Gvardjančič (1943–). Ker je v tem času dopuščeno spajanje različnih slikarskih konceptov, jo zasledimo tudi pri Dušanu Kirbišu (1953–), omeniti pa velja tudi gestualno slikarsko fazo Marije Rus (1949–). Kot drobno posebnost iz 80. let lahko omenimo označimo hitropotezno slikarstvo Zmaga Jeraja (1937–).
Nova podoba
Sredi 80. let je torej zagon »nove podobe« kot posebnega fenomena uplahnil, namesto tega so se uveljavili posamezni ustvarjalci kot samostojne osebnosti, ki so (v marsičem sicer izhajajoč iz postavk »nove podobe« in »neoekspresionizma«) razvijali motivno in slogovno izrazito individualne opuse. (Značilno je, da se je v tem času pogosto pojavljal izraz »avtopoetike«, ki označuje prav ta individualni avtorski pristop.) Med te ustvarjalce lahko prištejemo tudi umetnike, ki so vztrajali pri abstraktni tradiciji, vendar so jo prilagodili lastni senzibilnosti in razmišljanju. (Pri slikarjih, ki so vse desetletje slikali v metodičnem in sistematičnem načinu, podedovanem iz poznih 70. let, je čutiti premik iz minimalizma v barvitost in razgibanost kompozicij.) A. Medved je sam s svojim razstavnim programom v Obalnih galerijah v drugi polovici 80. let sodeloval pri odkrivanju »prezrtih« (F. GrudenGrudna, S. Kapusa, D. Kirbiša, Z. Huzjana ...) v preteklem desetletju.