Yves Klein
Bodyart
Tako opredeljena uporaba umetnikovega telesa v umetnosti je v času procesualne in konceptualne umetnosti poznih 60. let dobila ime bodyart. Vendar je uporaba telesa znana že od prej: iz hepeningov ob prehodu 50. v 60. leta v okviru neodade, Fluksusa in potem novega realizma, pa performansov in dogodkov iz srede 50. let ter umetnostnih praks Piera Manzonija in Yvesa Kleina.
Irwin
Njihova prepoznavna ikonografija zajema avtorje 20. stoletja, kot so Kazimir Malevič, Yves Klein, Joseph Beuys, John Heartfield, Lucio Fontana in Marcel Duchamp, poleg njih pa uporabljajo še ljudsko umetnost, tradicijo avantgarde, predvsem ruske, ter raznovrstne kičaste popularne podobe (alpske pokrajine, podeželsko idiliko, lovstvo), sposojajo si tudi iz ikonografije skupine Laibach (religiozna motivika ter ikonografija potlačenih modelov umetnosti obeh totalitarnih režimov, nacistične propagande in socrealizma). Pri izbiri formatov slik se opirajo na tradicijo religioznih podob na Vzhodu. Njihove slike manjših formatov z značilnim masivnim okvirjem lahko navežemo na tradicijo ikon, večje pa lahko spominjajo na zahodnjaške oltarne podobe. Slike na razstavah obešajo na način, ki ga je uvedla suprematistična umetnost – rahlo pod kotom nagnjene proti gledalcu.
Performans
Prvič so se dogodki, podobni performansom, pojavili v okviru gibanja nadrealistov, dadaistov in futuristov. Za prve performanse veljajo akcije Yvesa Kleina, Allana Kaprowa, Piera Manzonija idr., uprizorjene okoli leta 1960. V 70. letih je postal performans kot umetnostna kategorija široko prepoznaven. Najpogosteje se prepleta z bodyartom, ki je tematsko osredotočen na človeško telo kot medij, v katerega umetnik posega na različne načine, s tetoviranjem, žigosanjem ali prebadanjem, pogosto pa raziskuje meje telesnosti z izpostavljanjem ekstremnim razmeram, in hepeningom. S slednjim se je ob koncu 50. let in v 60. letih ukvarjal Allan Kaprow, ki je razvil nebesedno gledališko produkcijo, ki je opustila tradicionalno strukturo oder-občinstvo in pripovedno linijo klasičnega gledališča. Če je performans izvorno, npr. pri Kaprowu, pomenil natančno, z vajo pripravljeno in večplastno prezentacijo, je termin kasneje dobil konotacijo spontanega in nerežiranega dogodka. V zadnjih letih, po letu 2000, so se uveljavile mejne zvrsti, kot npr. medmrežni performans, interaktivni performans, zvočni in video performans. Tudi raziskovalno-umetniški projekti in akcije/intervencije pogosto vsebujejo elemente performativnosti.