Jakob Klemenčič
Strip
Od prenehanja konca izhajanja revije Zvitorepec pa do konca 80. let je bil slovenski strip odvisen le od vneme posameznih ustvarjalcev, dokler se ni okrog revije Mladina oblikoval nov val stripovskih avtorjev. Tako so začeli leta 1987 v Mladini objavljati dve strani stripa tedensko, nekaj prostora pa so namenili tudi stripovski kritiki in teoriji. Med avtorji, ki so začeli risati pri Mladini, je treba omeniti Dušana Kastelica, Gorazda Vahna, Romea Štrakla, Gregorja Grega Mastnaka, Jakoba Klemenčiča, Zorana Smiljanića in seveda Tomaža Lavriča, čigar Diareja je eden najpopularnejših stripovskih likov pri nas.
Tomaž Lavrič (1964–) je najprepoznavnejši sodobni stripovski ustvarjalec pri nas, njegovo delo je cenjeno doma in v tujini, njegov stanovski kolega J. Klemenčič pa ga je označil za stripovskega kameleona oziroma mojstra stripovskega jezika, nedosegljivega v likovnem izrazu. Leta 2003 je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada, širši javnosti pa je znan predvsem kot avtor Diareje, angažiranega časopisnega pasičnega stripa, ki s svojo asketskostjo na duhovit način razkriva aktualne politične in družbene anomalije, z ironično distanco pa uspe zadeti bistvo dogajanja.
Stripburger
Uredniški odbor so sprva sestavljali Boris Baćić, sploh glavni pobudnik revije, Samo Ljubešić, Katerina Mirović in Jakob Klemenčič. S časom se je zasedba spreminjala, v njej so se zvrstili Igor Prassel, Matjaž Bertoncelj in Matej Kocjan - Koco, od pomladi 2006 pa uredniški odbor sestavljajo poleg Mirovićeve še Ivan Mitrevski, David Krančan, Matej de Cecco in Gašper Rus.
V reviji se je do danes zvrstilo mnogo domačih in tujih avtorjev, med katerimi najdemo tako znana imena iz sveta stripa (Mary Fleener, Joe Sacco, Danijel Žeželj, Tomaž Lavrič, Max Andersson, Peter Kuper, James Kochalka, Jason, Stéphane Blanquet, Lewis Trondheim) kot tudi pristna odkritja. Posebne pozornosti so vredni tisti, ki so se kot avtorji formirali prav v Stripburgerju. To so: Jakob Klemenčič (1968–), eden od soustanoviteljev revije, sprva urednik, potem pa predvsem stripovski avtor. Razen v Stripburgerju je objavljal še v publikacijah Sinus, Formaline, Babel, Superstate Funnies in Literatura. Doslej je izdal samostojni album Os Anjos (na Portugalskem) in več mini albumov. V njegovem delu prednjači narativni element, njegovi stripi so po formi primerljivi z obliko kratke zgodbe v literaturi. Odlikuje jih jasna dramaturgija in dobra karakterizacija likov, podprta z realistično, v niansah karikirano risbo. Tematsko navadno izhaja iz domačega, sodobnega slovenskega okolja, ki ga obravnava z veliko mero kritičnosti in ironije. Andrej Štular (1967–) se s stripom ukvarja od srede 90. let dalje. Je vsestranski umetnik, ki deluje tudi na področju filma, kiparstva, slikarstva, fotografije in lutkarstva. Objavljal je še v revijah Drozophille, Sunburn, Celulit, Romboid in Apokalipsa. Doslej je izdal en samostojen stripovski album, Lustri. V svojih stripih je predvsem raziskovalec in odkritelj novega. Njegovi stripi navadno nimajo zgodbe v klasičnem smislu, pač pa na gledalca učinkujejo z izmenjavanjem in součinkovanjem besed in podob in so na ta način sorodni vizualni poeziji. Matjaž Bertoncelj (1971–) je znan kot eden najbolj produktivnih slovenskih striparjev. Doslej je izdal več samostojnih albumov, večino v samozaložbi. Med njimi so Biblijske in druge kratke zgodbe, Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus. Stilistično izhaja iz karikature, ki jo interpretira na svojski, ekspresiven način. Loteva se različnih žanrov, od humorja do avtobiografije, predvsem pa rad uporablja satiro. V albumih Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus karikira aktualno družbenopolitično dogajanje skozi zgodbo, umeščeno v mračni srednji vek na slovenskih tleh. Tarča njegove satire je predvsem cerkev. Ciril Horjak (1975–) je v času svojega stripovskega ustvarjanja, ki teče nekako od konca 90. let dalje, preizkusil že več stripovskih pristopov, dokler se ni ustalil pri aktualnem slogu, v kakršnem je na primer narisal svoj najpomembnejši album Ride. Poleg tega je izdal več mini albumov, objavljal pa tudi v revijah Le Martien, Quadrado in SCHTUMM. Njegov stripovski svet je presenetljivo pozitiven; risba preprosta, skoraj otroška, v zgodbah pa se stvarnost meša z domišljijskimi elementi, na primer živalskimi liki, ki jim nadeva antropomorfne poteze. Vendar pa je pod lahkotnim površjem Horjak prodoren opazovalec, dovzeten za svet okoli sebe, po potrebi do njega tudi kritičen. Tudi Matej Kocjan - Koco (1978–) v svojem stripovskem ustvarjanju pogosto eksperimentira. Razen v Stripburgerju je objavljal še v časniku Delo in reviji Drozophille, izdal pa je tudi mini album v tehniki sitotiska Delikatessen. Njegov stripovski svet je začinjen z grotesknostjo in črnim humorjem, v njem se realno meša z blodnjami, kar je jasno vidno že v njegovem prvem samostojnem albumu Pagatova izpoved, ki uprizarja prikazuje delno avtobiografsko zgodbo, v kateri glavni junak skoraj zblazni in doživlja privide, ker živi pretirano hiperaktivno življenje.