Dore Klemenčič - Maj

Ideologija in umetnost

Kljub temu so se ideološki spori ob uvajanju določenih umetnostnih novosti zaostrili, predvsem na račun abstraktnega slikarstva in modernističnih novosti, ki so prihajale z Zahoda. Tako so ob razstavi moderne francoske umetnosti leta 1952 v ljubljanski Moderni galeriji kritiki pretežno ugotavljali, da nam francoski slikarji prikazujejo tuj, neznan svet, ki ga naš človek težko razume. Med slovenskimi umetniki so bili pri povojnih oblasteh najslabše zapisani France Kralj (1895–1960), Zoran Mušič (1909–2005), Karla Bulovec Mrak (1895–1957) in Stane Kregar (1905–1973). Kregarjevo delo, predstavljeno na razstavi v Moderni galeriji leta 1953 (skupaj z Rikom Debenjakom), sta kritizirala predvsem Josip Vidmar (z njim je polemizirala med drugimi tudi Alenka Goljevšček), ki je dvomil v prepričljivost nepredmetnega slikarstva ter Kregarju očital, da je zaradi nerealistične osnove v nekaj letih zamenjal več umetniških slogov, in Boris Ziherl, ki je zapisal, da se pristaši abstraktne umetnosti preveč prilagajajo tujim miselnim in umetnostnim vplivom. Med umetnostnimi zgodovinarji je novim abstraktnim tendencam usmeritvam nasprotoval Stane Mikuž, med umetniki pa Dore Klemenčič - Maj (1911–1988), ki se je pogosto spuščal v časopisne polemike.

Ilustracija

Med drugo svetovno vojno je v neugodnih razmerah umetniška pobuda odkrila nov smisel in tematiko. Kljub kulturnemu molku tisk ni zastal; umaknjen v ilegalo je pomenil upor proti okupatorjevim težnjam po uničenju slovenske kulture. Razcvetel se je odporniški partizanski tisk v nazornem, čitljivem slogu družbeno angažiranega realizma, pri čemer so se avtorji pretiranemu individualizmu izogibali tudi zaradi možnosti prepoznavanja. Medvojna partizanska grafika je uveljavila značilne poenostavitve sicer trdnih oblik in herojske figuralike ter dosegla prepričljiv, »dizajnerski« vizualni učinek. V tej produkciji so sodelovali »učitelji« Nikolaj Pirnat (1903–1948), France Mihelič (1907–1998) in B. Jakac ter njihovi »učenci« Ive Šubic (1922–1989), Ive Ivan Seljak - Čopič (1927–1990), Alenka Gerlovič (1919–), Vito Globočnik (1920–1946), Dore Klemenčič - Maj (1911–1988) in Janez Vidic (1923–1996), čigar oprema Zdravljice (skupaj z Marjanom Šorlijem, 1944) ima zaradi tehnične dovršenosti častno mesto med deli partizanskega tiska. Nekaj izjemnih del je nastalo tudi na protipartizanski strani, to so predvsem ilustracije Puškina in Mickiewicza slikarke Bare Remec (1910–1991), ki je po letu 1947 ustvarjala v Argentini.

Likovna kritika in umetnostna teorija

Socialistični realizem

Vzporedno z iskanjem nove umetnosti, ki bi bila po svoji vsebini socialistična in napredna, je bila kot njen protipol postavljena brezidejna, modernistična, zlasti abstraktna umetnost Zahoda, ki so jo opisovali kot degeneriran, dekadenten odraz razkrajajoče se kapitalistične družbe in ji v najboljšem primeru pripisali zgolj dekorativno vrednost in beg pred stvarnostjo. Teoretiki in kritiki so sočasno iskali in napadali ostanke formalističnih zablod v Sloveniji, nekateri med njimi, tudi sami slikarji (Čoro Škodlar, Dore Klemenčič - Maj), so sem prištevali tudi slovenske impresioniste, ki naj bi pogubno vplivali na sodobno slikarstvo, in celo partizansko grafiko. Prepovedana in cenzurirana je bila vsakršna oblika pesimizma, kritičnosti, skepse, brezidejnosti, subjektivizma, intimizma, erotike, mistike, likovnega eksperimentiranja itd.

Bližji Bliže normi socialističnega realizma so bili Dore Klemenčič - Maj (1911–1988) s sliko Manifestacija, Drago (1901–1982) in Nande Vidmar (1899–1981), ) ter Nikolaj Pirnat (1903–1948). V to kategorijo spadajo tudi vrsta portretov Božidarja Jakca (1899–1989) in portreti maršala Gabrijela Stupice (1913–1990). Velika večina slikarjev se je bila sicer s kakšnim svojim delom prisiljena približati socialističnemu realizmu (denimo France Pavlovec [(1897–1959]), Stane Kregar [(1905–1973]) idr.), a povečini so se mu skušali izogniti z begom k nevtralnim žanrom krajin in tihožitij, predvsem pa so tovrstna dela v njihovem ustvarjanju pomenila le prehodno obdobje. Nekoliko bolj togo je bilo kiparstvo, kjer je zlasti množica spomenikov, posvečenih revoluciji in NOB, začenši z velikim Spomenikom zmage takoj po osvoboditvi leta 1945 v Murski Soboti (po sovjetskih načrtih, kiparski del Boris in Zdenko Kalin), nastajala v paradigmi socialističnega realizma. Med kiparji so bili v ospredju Lojze Dolinar (1893–1970), Boris Kalin (1905–1975), Frančišek Smerdu (1908–1964), Zdenko Kalin (1911–1990) in Karel Putrih (1910–1959).