Milan Klemenčič

Scenografija

Sodelovanje s slikarji in kiparji, in ne le z arhitekti, pri odrskih postavitvah se je na Slovenskem pomembno uveljavilo že pred letom 1945. Zaradi številnosti in po kakovosti je najpomembnejši prispevek slikarja Ivana Vavpotiča (1877–1943), ki je dobival naročila uradnih gledaliških ustanov. V tem obdobju se je v scenografiji nekajkrat preizkusil tudi Božidar Jakac (1899–1989), sicer pa je najpomembnejši premik v zgodovini te dejavnosti sodelovanje Avgusta Černigoja (1898–1985) in Ljuba Ravnikarja (1905–1973) pri avantgardističnih gledaliških poskusih Ferda Delaka (1905–1968). L. Ravnikar je v sceno za Cankarjevega Hlapca Jerneja v uprizoritvi Delavskega odra v Ljubljani (1932/33) že vključil projekcije scenskih slik ter svetlobne učinke na izpraznjenem odru in tako prispeval k novi medijski obravnavi gledališkega prostora. Iz tega časa je potrebno omeniti tudi slikarja, fotografa in lutkarja Milana Klemenčiča (1875–1957), ki je sam celovito likovno zasnoval tako prizorišča kot tudi marionete svojih lutkovnih predstav.