Miha Knific

Fotografija in umetnost

Še vedno se kaže dvojen odnos do fotografije, po eni strani oblikovan na podlagi njenih funkcij in po drugi na podlagi značilnosti medija. Dušan Kirbiš (1953–) jo je uporabil v smislu integracije v sliko, v katero je vključil mrežo črno-belih fotografij dreves iz obcestnega drevoreda v Frankolovem, kjer so okupatorji ob koncu druge svetovne vojne obesili 100 talcev (Ashes to Ashes, 1994), drugič pa je razstavil samostojne fotografske posnetke pokrajine velikih dimenzij (razstava Meje in omejitve, 2004, Mala galerija, Ljubljana). Zora Stančič (1956–) je s pomočjo računalniške tehnologije razvila več tehničnih postopkov, s katerimi lahko fotografske podobe iz svojega arhiva ali tiskanih medijev transformira in vključi v končni grafični odtis, hkrati pa ohrani specifiko fotografske podobe. Sašo Vrabič (1974–) v slikarski medij vnaša fotografije fragmentov vsakdanjosti in z uporabo fotografij vrednoti ter reflektira mnoštvo podob, ki nas obdajajo, njega pa fascinirajo. Predstavlja se tudi s serijami lastnih fotografij, npr. posnetih na potovanjih (SNAP, 2002/03) ali dnevniško vsakdanjih, ki jih včasih pospremi z dodanim razpoloženjskim besedilom. Miha Knific (1976–) največ ustvarja na mejnem področju med videom in fotografijo, kar je nazorno prikazal z razstavitvijo kratke filmske sekvence na posamične fotografije, ki izgledajo identično, vendar je njihova prava vloga v povezanosti v niz, ki jih oživi v gibanju (Slow Motion, 2006, Mala galerija, Ljubljana). Umetnikov, ki si prisvajajo fotografski material različnih izvorov in ga potem na različne načine vključujejo v slikarstvo ali ga v njem predelujejo, je še cela vrsta, pri čemer se nekateri s tem medijem soočajo na bolj reflektiran in tudi kritičen način, drugi pa fotografijo sprejemajo kot zgolj še eno plast obdajajoče resničnosti.