Aleksij Kobal

Oblikovano platno

V slovenski umetnosti se je fenomen oblikovanega platna pojavil sočasno kot drugod po svetu. Medtem ko so v 60. letih umetniki, kot so F. Stella, Ellsworth Kelly in Robert Mangold, sledili interesom ameriškega minimalizma (MINIMALIZEM), se je pri nas problem oblikovanega platna prvič pojavil v povezavi s tedaj aktualnim INFORMELOM. Zaradi prevlade figuralike v slovenskem slikarstvu 60. let je nov pojav na likovno sceno stopal počasi in negotovo. Sredi 70. let se je z abstraktnimi tendencami začelo drugačno vrednotenje slike, usmerjeno na v analitično proučevanje medija, njegovih sredstev, metod in možnosti (PRIMARNO SLIKARSTVO); velik razcvet in sintetično izrabo različnih izraznih možnosti pa je sprožilo slikarstvo NOVE PODOBE v 80. letih. V 90. letih je vzniknilo novo zanimanje za oblikovano platno pri mlajši generaciji, ki je v svojih delih ponudila nove interpretacije in likovne rešitve. Danes slovenska umetnost beleži bogato in svojevrstno tradicijo likovnega ukvarjanja z oblikovanimi platni. Glavni predstavniki te problematike so: Rudolf Kotnik, Emerik Bernard, Tugo Šušnik, Sergej Kapus, Jože Slak - DžokaĐoka, Savo Valentinčič, Andrej Trobentar, Zmago Lenárdič, Dušan Fišer in Aleksij Kobal.

Aleksij Kobal (1962–) je v prvi polovici 90. let ustvaril likovna dela, ki so od posameznih slikarskih objektov prešla v cikel Zgodba o Prešnici. Prešnica je kraj nad Črnim Kalom, pri Kobalu pa označuje specifičen pokrajinski izsek kot romantični navdih za vrnitev h krajini in poetiki romantičnega slikarstva, zasnovanega na t. i. zemeljskem in nebeškem principu. A. Kobal je obrnil hrbet sodobnim trendom abstraktnega slikarstva in nove nNove podobe ter se usmeril k izkušnji 19. stoletja, lepoti in strahospoštovanju romantike, dekorativni estetiki secesije in čudežni moči znanstvenega napredka Nikole Tesle. Dve tretjini slikovnega kadra je vedno posvetil nebu kot usodnemu določevalcu življenja, medtem ko je kraška burja, prevedena v likovni govorici kot temeljna vibracija, ki posrebri barve in razbrazda slikovno površino, gospodar med nebom in zemljo. Najprej se je ozrl po v romantiki obujeni tradiciji slikovnega formata s polkrožnim zaključkom, potem pa so oblikovano platno začeli vzpostavljati fizični prikazi znanstvenih izumov, števci, merilniki, ki v slikah ohranjajo le še estetsko vrednost. Tudi kot motivi so parni stroj, transformator, železniški tiri in stebrišča železniške postaje le še znamenja človeških sposobnosti in hkrati meja, ki preprečuje dostop k popolnosti in svobodi. Prav slednjima avtor namenja največjo vrednost v podobi nedosegljivega neba s tisočerimi zvezdami. V kasnejših fazah se je Kobal vrnil h klasičnemu nosilcu.