Boris Kobe

Geometrična abstrakcija

Drugi val uveljavljanja geometrizirajočih prvin je zapljusnil na slovensko prizorišče v 50. letih, pod vplivom uveljavljanja geometrične abstrakcije na svetovnem prizorišču. Dejstvo je, da je bila pri nas v tem obdobju geometrična abstrakcija najprej vpeljana kot površinska shema, ki transformira mimetično podobo v geometriziran vzorec, jo s tem splošči ter abstrahira, vendar se podoba na tak način nikoli ne odreče odvisnosti od konkretnega motiva, predvsem krajine, pri kateri je eden priljubljenih novih motivov postala Primorska oziroma, značilno, soline (Marij Pregelj, Nikolaj Omersa, sicer pa pomembno tudi arhitekt in slikar Boris Kobe). Impulz takemu načinu gledanja je dalo predvsem slikarstvo še enega tržaškega umetnika, Lojzeta Spacala (1907–2000), ki je opravil prehod od abstrahiranih kraških in primorskih motivov v abstraktnejši znakovni sistem. Čeprav njegovo slikarstvo obvladujejo geometrijska urejevalna načela in značilna horizontalno-vertikalna delitev polja, tudi njegove najbolj abstraktne slike ohranjajo logično vez s svojim mimetičnim ozadjem. Zaradi tega jih ne moremo vključiti v radikalno konceptualno konstruiran prostor geometrične abstrakcije. Vse te težnje so za pot v abstrakcijo v slovenskem slikarstvu pomembne, vendar jih ne gre zamenjevati z geometrično abstrakcijo. (Morda na tem mestu omenimo še kiparsko raziskovanje z geometriziranimi volumni pri Jakobu Savinšku in Janezu Lenassiju okoli leta 1960.)