Jiři Kočica

Ekologija in umetnost

Med kiparji se je na področju ekologije angažiral Jiři Kočica (1966–), tudi član SESTAVE, ki na videz ustvarja daleč od umetnostne mode in galerijskih trendov, vendar natančnejši pogled v njem razkrije tenkočutnega poznavalca dogajanja in stanja v družbi. S kolegom, slikarjem Žigom Okornom (1967–), sta s projektom Čolnarna v Tivoliju (1991) izpostavila pomen povezave med naravo in kulturo in v ekološkem smislu opozorila na ogroženost enkratnega zlitja treh rek – Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice. Prav čez to sotočje, ki je tudi oziroma predvsem zaradi njune angažiranosti ostalo nedotaknjeno, sta bila namreč načrtovana železniški vozel in cesta. V okviru Društva prijateljev Rogaške Slatine pa je J. Kočica v široko zastavljeni kulturni akciji s pomočjo prijateljev uspel preprečiti gradnjo predimenzioniranega hotela sredi še dokaj ohranjene zdraviliške okolice. Zanimiv je tudi njegov projekt podarjanja dreves (Odzven odstrtosti I, 1993) in semen (Odzven odstrtosti II, 1995).

Sestava

Jedro skupine sestavljajo: kipar Jiři Kočica (1966–), umetnostna zgodovinarka Vesna Krmelj (1967–), slikar Žiga Okorn (1967–) in arhitekt Janko Rožič (1959–). Leta 1997 so skupaj z Vilmo Ducman (1964–), Aleksandrom S. Ostanom (1959–), Natašo Pavlin (1970–) in Irom Zorko (1962–) ustanovili Kulturno-umetniško društvo Sestava.

Znotraj tega polja se je uveljavila tudi pedagoška dejavnost, ki vključuje tudi razmerje med dejavnim in javnim. Na likovnem področju so to t. i. »Dejavnice«, ki jih od leta 1996 vodita J. Kočica in Ž. Okorn, na področju arhitekture in urbanizma pa delavnice prirejajo arhitekti J. Rožič, A. S. Ostan in I. Zorko.

V podoben koncept sodi tudi Razstava Robbovega vodnjaka iz leta 1992, s katero sta J. Kočica in Ž. Okorn izpostavila Robbov vodnjak kot alegorijo sotočja, dejanskega zlitja treh rek,: Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice, v bližini Dola pri Ljubljani, kjer so takrat načrtovali gradnjo železniškega vozlišča. Motiv sotočja je uporabil tudi Ž. Okorn leta 1997 na pragu Celice 113 v nekdanjih zaporih na Metelkovi. Sestava pa se je leta 2000 v okviru javne pobude ob nujnem restavratorskem posegu zavzela za ohranitev Robbovega vodnjaka na mestu, za katerega je bil narejen, in opozorila na potrebo po primernem ravnanju s kipi vodnjaka ob odstranitvi zaradi restavriranja.

Vrt in umetnost

Prvi načrtni »galerijski« poskus tematizacije vrta kot specifičnega okolja za umetnine, pri čemer so pobudniki projekta želeli poudariti, da si vrt zasluži ločeno obravnavo glede na siceršnjo problematiko UMETNOSTI V JAVNEM PROSTORU, je pri nas predstavljal projekt Kipi v vrtu, kjer so mladi slovenski kiparji postavljali svoje skulpture v vrtu ljubljanske Vile Katarine (1990: Rene Rusjan [(1962–]); 1991: Mirko Bratuša [(1963–]) in Darko Golija ([1965–])). Nanj se je navezal ambientalni projekt Štirje letni časi, ki ga je leta 1998 začelo prirejati Društvo likovnih umetnikov Ljubljana na vrtu hiše Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v Ljubljani, ki je bila nekoč last fotografa Frana Vesela in jo je ta zapustil slovenskim umetnikom. Projekt naj bi osvežil spomin na nekdanji fotografov vrt, ohranjen na številnih njegovih posnetkih, ki bi ga lahko uvrstili med vrtove umetnikov. Zaradi koncepta projekta naj bi se na vrtu vsako leto zvrstili štirje avtorji. Tako so se v prvem ciklu, 1998/99, predstavili Saba Skaberne (1962–), Drago Rozman (1961–), Paola Korošec (1969–) in Dragica Čadež (1940–), v drugem, 1999/2000, pa Bojan Mavsar (1957–), Anton Herman (1943–), M. Bratuša in Alenka Vidrgar (1958–). Leta 2000 je video projekt za vrt pripravil Dominik Olmiah Križan (1968–), v svoj razstavni projekt v Galeriji ZDSLU ga je leta 2001 vključil Jiři Kočica (1966–). V skoraj desetih letih se je na vrtu ZDSLU zvrstilo veliko število projektov, vendar bi bilo potrebno kritično opredeliti njihov značaj in jih razvrstiti na tiste, pri katerih kontekst vrta pomembno sovpliva na obliko umetnine, in druge, ki ambient vrta zgolj uporabijo kot poljuben prostor za umetniško postavitev. Morda bi kot problemsko artikulirana projekta omenili Čisto nežen piknik Anamarije Šmajdek (1968–), ki je leta 2002 v zemljo zakopala zvite glinene trakove z željami obiskovalcev, ter projekt Katje Sudec (1979–) in Mateja Koširja (1978–) Odvečni in potrebni (2004), ki sta ga želela avtorja zastaviti celovito, od obnove vrta do implementacije umetniškega predmeta vanj. Jeseni 2007 pa se je skupina umetnic pod vodstvom R. Rusjan posvečala vrtu na različne načine, predvsem tako, da so se na njem družile in pogovarjale ter pod vodstvom Elene Fajt polstile novo volneno skorjo češnji in ji ustvarile drugo kožo. Še preden se je leta 1998 na vrtu začelo kontinuirano dogajanje, je Marko Pogačnik (1944–) v njem postavil litopunkturni kamen.