Tomaž Kolarič

Kinetična umetnost

- premikanje gledalca pred umetniškim delom ali fizično premikanje delov umetnine, s čimer se spremeni vizualna oblika umetniškega dela ali njegov položaj v prostoru (primer: mala plastika Ostra viba Tomaža Kolariča iz leta 1984).

Na področju Slovenije ter širšega jugoslovanskega prostora lahko o kinetični umetnosti kot umetniškem gibanju govorimo v obdobju od srede 50. let do konca 60. let prejšnjega stoletja. V 70. letih so v Sloveniji principe kinetične umetnosti, s sicer popolnoma drugimi izhodišči, uporabljali tudi neokonstruktivistI. Med izrazitejše primere sodijo dela Dušana Tršarja (1937–) in Vinka Tuška (1936–). Konec 70. let pa sta izhodišča kinetične umetnosti v svojih avtorskih poetikah vidneje nadaljevala Tihčeva študenta Milena Braniselj (1951–) in Tomaž Kolarič (1952–).

T. Kolarič že od konca 70. let prejšnjega stoletja v svoj kiparski opus vključuje tudi princip gibanja, predvsem ko ustvarja male kipe v obliki valujočih linij, ki jim lahko gledalci v osi pritrjenosti na kamnit podstavek spreminjajo lego. Ukvarja se tudi z mobili, ki izkoriščajo fizikalne lastnosti materialov ali oblik (npr. oblike vetrnic, ki se zaradi segrevanja zraka začno premikati).

Vrt in umetnost

Posebno poglavje so vrtovi umetnikov, precej popularni v 20. stoletju, od vrta Clauda Moneta v Givernyju, Belega vrta angleške pisateljice Vite Sackville West v Sissinghurstu do suhega vrta Dereka Jarmana v Dungenessu, ki so jih sami oblikovali. To so osebni vrtovi umetnikov, ki jih lahko razumemo kot razširjeno prizorišče ustvarjanja, saj so prostor za meditacijo. Pri nas je tak zenovski vrt slikarja Gustava Gnamuša (1941–) v Ljubljani (projektant Andrej Erjavec), omeniti velja tudi aplikacijo likovnih principov na vrt slikarjev Janeza Bernika (1933–) in Adriane Maraž (1931–), ki obdaja njuno hišo v Zabreznici na Gorenjskem. Na enem od takih vrtov umetnikov se je pričela zgodovina slovenskega filma. To je bil domači vrt Karola Grossmana (1864–1929) v Ljutomeru, na katerem je leta 1905 posnel enega prvih slovenskih filmov, Na domačem vrtu. Ta naslov je leta 2005 za svoj filmsko-glasbeni projekt, poklon stoletni zgodovini filma na Slovenskem, uporabil Bratko Bibič. V to skupino bi pogojno sodil tudi vrt kiparja A. Hermana, ki v galerijski prostor postavlja kipe iz naravnih materialov, zato da v gledalcu prebudi pozornost in zanimanje za naravo. Njegovo delo naj bi v pomembni meri izhajalo iz vsakodnevne izkušnje življenja v povezanosti z naravo na njegovem na rob gozda odmaknjenem vrtu v Galiciji pri Celju. Njegovo ustvarjanje in delovanje Družine iz Šempasa (1971–1978) sodita na področje EKOLOGIJE IN UMETNOSTI. Podobno kot A. Herman je tudi Tomaž Kolarič (1952–) s postavljanjem kompozicij iz bambusovih vej ob bronastih skulpturah v galerijo usmerjen manj sporočilno in bolj formalistično (Bambus in kovine, Galerija ZDSLU, 1994).