Miklavž Komelj
Eksistencialistična figuralika
Likovna kritika in umetnostna teorija
Med umetnostnimi zgodovinarji je k uvajanju medijskih novosti iz fotografije in videa v umetnostno zgodovino najpomembneje prispeval Stane Bernik (1938–), ki se sicer posveča arhitekturni in oblikovalski kritiki. Peter Krečič (1947–) je raziskoval predvojno likovno kritiko, njegovo ukvarjanje s slovensko zgodovinsko avantgardo pa je vplivalo na teoretične premise neoavantgarde. Ostali predstavniki, ki so aktivno sooblikovali področje, so: Milček Komelj (1948–), ki se ukvarja z umetnostno zgodovino kot kulturno zgodovino, je ploden kritik sočasne umetniške produkcije srednje in starejše generacije umetnikov, njegovo pisanje bi označili za postromantično, osnovni določili njegovega pisanja pa sta »umetniški čut« ter vživljanje v umetniško delo kot predmet obravnave; Meta Gabršek Prosenc (1943–) kot kustosinja-kritičarka; in Brane Kovič (1953–), ki se ukvarja s fotografsko kritiko.
Od 90. let naprej pogosteje zasledimo sintagmo »pisanje o (sodobni) umetnosti«, ki v svoj pomenski okvir zajema tako kritiko, teorijo, esejistična pisanja in spekulativna razmišljanja. Poudarjeno je analitično ukvarjanje s teoretično-estetskimi vprašanji umetnosti, z referencami na umetnostno zgodovinske raziskave in analize, ki pa je prav tako imanentno vrednotenjsko usmerjeno. Sem sodijo: Robert Inhof, Miklavž Komelj, Nadja Gnamuš, Petja Grafenauer Krnc in Petra Kapš.
Sestava
Med prenovo se jim je pridružilo več kot 80 domačih in tujih ustvarjalcev: Matej Bizovičar, Dragica Čadež, Jiři Bezlaj, Bojan Bitežnik, Dragica Čadež, Aleksandra France, Anthony Gormley, Davide Grassi, Kevin Kaufman, Helmut Keil, Kevin Kaufman, Alenka Koderman, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Milena Kosec, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Marko Kovačič, Roman Makše, Giovanni Morbin, Boštjan Novak, John in Toti O'Brien, Nataša Pavlin, Marjetica Potrč, Rene Rusjan, Fabio Sandri, Tone Stojko, Marko Štepec, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, Petra Varl, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, idr.
Socialistični realizem
Umetnost v javnem prostoru
Spomenik, v katerem se kažejo splošna kulturna prizadevanja družbe, naroda in nedvomno tudi avtorja, je sinteza kiparskega in prostorskega oblikovanja ter arhitekture. Za sleherno uspešno koncipirano spomeniško rešitev bi morali pritegniti kiparja, arhitekta in urbanista (v mestu) oziroma krajinskega arhitekta (v naravi), saj je spomenik tudi urbanistična naloga. Spomeniki so običajno umeščeni v prostor, ki se pomensko navezuje na samo obeležje (t. i. simbolno mesto), ali pa na pomembnejše mestne lokacije (trgi, pomembnejše ulice ipd.). Že Oton Župančič je kvaliteto ljubljanskega Robbovega vodnjaka uzrl v idealnem ujemanju s prostorom, v katerega je postavljen. Njegova arhitekturno-kiparska kompozicija je prostoru, ki ga obdaja, na novo določila simbolne koordinate, saj je natančno prilagojena obstoječemu poteku ulic na tak način, da učinkuje kot njihovo izhodišče, pravi Miklavž Komelj.
Javni spomenik je najbolj značilen povnanjeni simbol državotvornosti naroda in njegove nacionalne mitologije. Po eni strani skulpture v javnem prostoru stojijo kot materialna eksistenca vladajoče ideologije (IDEOLOGIJA IN UMETNOST), po drugi strani pa je javna plastika pogosto presenetljivo pripravna za zamenjave njenega ideološkega predznaka. Tako so npr. v Ljubljani po razpadu avstro-ogrske monarhije spomenik cesarja Franca Jožefa z zamenjavo biste spremenili v spomenik slavistua Franua Miklošičua, opaža Miklavž. Komelj.
Spomeniki narodnoosvobodilnega boja so ravno v trenutku, ko so prenehali biti emblemi neke vladajoče ideologije, dobili povsem novo subverzivnost – na simbolni ravni je povsem na novo zasijal njihov emancipacijski naboj, piše Miklavž. Komelj. V 80. letih, v obdobju, ki ga označuje družbenopolitična in ekonomska tranzicija, so javni spomeniki iz socialističnega obdobja v vrhovih slovenske državne in lokalnih politik izzivali žolčne polemike in prepire o tem, ali bi jih odstranili (prestavili, morda celo uničili) ali bi jih kot zgodovinski spomin pustili na prvotnih lokacijah. Kot ena izmed naprednejših rešitev tovrstnih zadreg je protispomenik (counter- monument), ki ga Jure Mikuž označuje kot javno postavljeno delo, nastalo v dvogovoru z že obstoječim objektom, s katerim se avtor oziroma njegovi naročniki ne morejo strinjati niti ideološko niti estetsko niti kako drugače. Zanimiv primer protispomenika, ki izhaja iz drugačnega konteksta, saj predstavlja reakcijo na navadno zapuščena enolična portretna doprsja, postavljena na enostavne kubične kamnite podstavke (aleja velikih v Novi Gorici), je Spomenik N. G. (Nova Gorica, 1999) avtorja Mirka Bratuše (1963–).