Neven Korda
Video
Bogata produkcija videoumetnosti v osmem desetletju je štela mnogo avtorskih imen, med njimi pa bi izpostavili le nekatera. Zemira Alajbegović (1958–) in Neven Korda (1956–) sta bila vodilna člana skupine FV 112/15 in zatem gonilni sili Diska FV pa tudi člana skupine Borghesia (1982–1995). Marjan Osole - Max (1956–) je bil ustanovitelj video sekcije ŠKD Foruma in pozneje Studia TDS Brut, kjer so delali številni videasti. Marko Kovačič (1956–) se je ukvarjal z načini sintakse video podobe in jo vključeval v svoje prostorske postavitve ter performanse. Izstopajo še Rok Sieberer - Kuri (1965–) in njegovo divje raziskovanje medijskih sporočil, sprva skupno delo Marine Gržinić (1958–), Aine Šmid (1957–) in Dušana Mandića (1954–) pri skupini Meje kontrole št. 4, nato pa opazen opus prvih dveh kot soavtoric, Andrej Lupinc (1961–) in še vrsta drugih. Bolj kot so se 80. leta iztekala, bolj je bilo očitno, da subkultura razvodeneva. Obdobje kolektivnega ustvarjanja in skrb za usodo subkulturne scene sta se umaknila individualnim projektom.
Zvok
Sinteza zvoka in slike je nato, od konca 70. let, v rokah glasbenih skupin, kot sta Laibach (LAIBACH KUNST) in Borghesia, ter video umetnikov (VIDEO). Borghesia izvira iz gledališke skupine FV 112/15, ki so jo leta 1979 v Ljubljani ustanovili študentje sociologije in filozofije. Kot glasbena skupina so začeli delovati leta 1982 in bili odtlej pri produkciji videospotov in videoprojekcij ob glasbenih dogodkih vseskozi povezani z video ustvarjalci (Zemira Alajbegović, Neven Korda). Po razpadu skupine Borghesia leta 1995 je njen edini stalni član, Aldo Ivančić (1959–), nadaljeval podobno prakso s skupino Bast.
Za Pri povezovanjue zvoka kot elektronske glasbe z vizualnimi učinki v živo je pomembna tudi klubska (sub)kultura, kjer se inovativnejši zvočni dogodki v smisluki je najbolj živahna v Ljubljani, produkcije vizualnega materiala in izvajanja glasbe v živo odvijajo predvsem v klubih METELKOVE MESTA (Gromka, Channel Zero, Mizzart, Tiffany, Monokel, Menza pri koritu, Gala hala), pa tudi v K4, na Gradu Kodeljevo, v SubSubu, Tovarni Rog in v KUD-u France Prešeren. Od začetkov s predvajanjem videa z analogno televizijsko opremo pri klubskih glasbenih dogodkih, s čimer je z Borghesio v 80. letih pričel Neven Korda, nadaljevala pa skupina Laibach, se je Z vidžejanjeem, sredi 90. let, razširilo, sprva kot oblikovanje videa v živo ob spremljavi elektronske glasbe še vedno z analogno opremo prikazovanjem lastne vizualne produkcije kot atmosferične spremljave didžejev, je začela pri VJ B1ST (Stanka Brljević), konec desetletja pa pri skupini code.ep in njenimi VJ člani: Nashi (Martin Bricelj), Ozo (Ozren Škondrič), linefeed (Luka Frelih), Mina Fina (Mina Žabnikar) ter VJ skupini Sidewalk (Uroš Veber, Žiga Testen, Marko Mrdženović), ki deluje znotraj skupine Edge Department. Z digitalno opremo so jim sledili Luka Dekleva, Nova deViator (Luka Prinčič), skupina Dekaos (Jaša Gladež, Boštjan Božič), tandem Neja + Aka (Neja Engelsberger in Akaša Bojič), VJ Rasta on the Mouse (Andrej Intihar), tem pa najmlajša generacija VJ-ev, ki delujejo samostojno in znotraj različnih avdiovizualnih skupin: Fšk (Boštjan Čadež), Delta Nu (Maja Smrekar), Rex (Petar Perčić, tudi član skupine ZEK Crew), Ana Pečar in drugi. sredi 90. let, potem pa se je uveljavilo vidžejanje, v katero se v veliki meri vključuje tudi najmlajša generacija likovnih umetnikov (kolektivi Codeep, Edge Department Radyoyo in Sindikat ter posamezniki Luka Dekleva, Mina Žabnikar, Maja Smrekar, Ozren Škondrič).