Božo Kos

Ilustracija

Za pionirja umetniške ilustracije na Slovenskem veljata brata Janez (1850–1889) in Jurij Šubic (1855–1890), kmalu za njima pa se je v okviru gibanja umetniške skupine Vesna začel pravi preporod te panoge s Sašom Šantlom (1883–1945), Gvidonom Birollo (1881–1963), Francetom Podrekarjem (1887–1964), Ivanom Vavpotičem (1877–1943), Maksimom Gasparijem (1883–1980) in Hinkom Smrekarjem (1883–1942). Njihova vsestranskost, predvsem pa zanimanje za etnografske (predvsem ornamentalne) posebnosti, je po vzpostavitvi drugačnih meril in filozofij v likovni umetnosti pozneje v 20. stoletju ostala osnova za negativno oznako »ilustrativnost«. H. Smrekar, po katerem je imenovana najvišja slovenska ilustratorska nagrada, velja za legendo slovenske ilustracije. Virtuoz risbe, dejaven tudi kot zbadljiv politični karikaturist, ki je zaradi politično kritičnih karikatur postal žrtev fašističnega nasilja ter bil po vojni proglašen za narodnega heroja, predstavlja na slovenskem umetniškem področju poseben fenomen, ki združuje izzivalni tip s samožrtvovanim umetnikom. Smrekarjev (Levstikov) Martin Krpan z Vrha (1917) zadržuje manj risarske zajedljivosti kot njegov siceršnji likovni nagovor in začenja veliko téemo slovenske ilustracije, ki jo je leta 1954 s Krpanom nadgradil Tone Kralj (1900–1975) in z njim uresničil velikokrat ponatisnjeni uspeh s prevodi v tuje jezike.

V skupino, ki je intenzivneje začela delovati (tudi) na področju ilustracije po letu 1945, sodijo najprej tisti, ki so si prve izkušnje nabrali že prej, F. Mihelič, M. Pregelj, M. Sedej, Nikolaj Omersa (1911–1981), in mlada generacija, ki je v tem času zaključila šolanje na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti, Vladimir Lakovič (1921–1997), I. Šubic, I. Seljak - Čopič, Jože Ciuha (1924–), Milan Bizovičar (1927–2006), Štefan Planinc (1925–), Melita Vovk (1928–), Albin Rogelj (1922–), Aco Mavec (1929–1982), Božo Kos (1931–2009, ni diplomant AUU), zadnji trije predvsem kot karikaturisti, pri čemer velja omeniti nov pojav, uveljavitev generacije. Kmalu po vojni so se ilustriranja kot samostojnega poklica lotile tudi umetnice, prav tako po zaključenem akademijskem študiju, in prevzele pobudo na področju, ki je bilo pred vojno izključno moško. Vsesplošni povojni preporod in želja po obnovi, pomanjkanje otroškega in mladinskega leposlovja ter novo ideološko okolje so sprožili nastajanje novih založb (npr. Mladinska knjiga, ustanovljena 1945), izdajanje večjega števila knjig in posledično živahno ilustratorsko dejavnost, ki je bila zapažena tudi mednarodno. Predvsem generacija »pravljičark«, pionirk povojne ilustracije, je utrdila sloves slovenske ilustracije v svetu s številnimi nagradami v jugoslovanskem in širšem mednarodnem prostoru, danes pa njihova dela uvrščamo v klasični repertoar slovenske ilustracije. Vse avtorice so (bile) ustvarjalke specifičnega avtorskega rokopisa, vse z govorico povsem svojstvenega razpoloženja, ki otroke nagovori z njihovega pogleda na svet. Mednje uvrščamo Marlenko Stupico (1927–), Lidijo Osterc (19293–2006), Ančko Gošnik Godec (1927–) Marjanco Jemec Božič (1928–), pa tudi Rožo Piščanec (1923–2006) in včasih mlajši Jelko Reichman (1939–) ter Marijo Lucijo Stupica (1950–2002), ki sta začeli delovati nekoliko pozneje. Pogojno bi za njihovi njihovo predhodnici predhodnico lahko imenovali Marijo Vogelnik (1914–2008), predvsem zaradi njenega raziskovalnega odnosa do ustvarjanja, in morda še Cito Potokar (1915–1985).

Psihedelična umetnost 60. let, ki je želela biti nekonformistična in drugače holistična ter je nasprotovala izpraznjenim ritualom družbe, je v razmerju med besedilnim in likovnim deležem slikanice pomenila nadaljevanje eksperimenta (nonsens zgodba, antiavtoritativna slikanica, v likovnem smislu pri nas pogosto še vedno ploskovita logika barvnih madežev). Sredi 70. let, ko je mladi delavski in intelektualni sloj generiral novi trend pankovstva, so se v oblikovanje, ilustracijo in tipografijo zopet vrnile kričeča grdota, kaotičnost in nametanost kot obnova starih avantgardističnih inovacij. Ob že uveljavljenih imenih so nastopili mlajši, samosvoji in »uporniški« avtorji, ki so poudarjali nazorno, obrisno tkivo risbe in povozili modernistične likovne vrednote. Z njimi se je uveljavil nov slog za prevajanje pripovedi v likovnost, z več dinamike oziroma akcije, kar so izpeljevali iz filmske vizualne realnosti, ki je v tem obdobju na zahodu doživljala zlato dobo in s svojimi inovacijami vplivala na vse druge umetnosti. Ilustracijo je v tem času dodobra prežel tudi STRIP, ki je prav tako fenomen že po svojem kompleksnem in bogatem semantičnem znakovnem repertoarju. Tu je pomemben predvsem Kostja Gatnik (1945–).