Drago Kos
Urbanistična kritika kot umetniška praksa
Prva leta po vojni so bila zaradi težke ekonomske in družbene situacije označena za »svinčena leta«, kar je urbanistično in arhitekturno stroko usmerilo izključno v izgradnjo novih stanovanjskih zgradb, bolnišnic, šol in poslovnih stavb, da bi bil s tem omogočen povratek v normalno življenje. Arhitekturni kritik in teoretik Fedja Košir (1940–) ugotavlja, da tedanja urbanistična stroka kljub množični gradnji ni razvila samostojne urbanistične kritike, in je le srkala teoretske teze internacionalnega sloga. Teoretska praznina je trajala vse do začetka 70. let, ko se je na svetovni kritiški sceni pojavilo nekaj vplivnih besedil. Knjigi Manfreda Tafurija Progetto e utopia (1973) in Charlesa Jencksa The Language of Postmodern Architecture (1977) sta pomagali vzpostaviti nove teoretične okvirje tudi pri nas, še bolj očitno pa je na naše okolje s svojo jasno kritiko progresistične ameriške urbanistične prakse in jasno zastavljeno novo vizijo s poudarkom na uporabniku prijaznem in prilagojenem oblikovanju vplivala legendarna knjiga Jane Jacobs The Death and Life of Great American Cities (1961). Tako je nastalo nekaj prelomnih besedil: knjigi Urbanizem – bajke in resničnost: zapisi na robu dvajsetletnega razvoja našega prostorskega načrtovanja (1980) Vladimirja Braca Mušiča, Urbanizem – bajke in resničnost: zapisi na robu dvajsetletnega razvoja našega prostorskega načrtovanja (1980) in Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje (1985) Pavla Gantarja Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje (1985), ki sta prispevali k razvoju in večji uveljavljenosti urbanistične kritike. Ta je šele v zadnjem času z deli, kot je knjiga Draga Kosa Praktična sociologija za načrtovalce in urejevalce prostora (2002), začela poudarjati potrebo po interdisciplinarnosti, participativnosti ter poskusila preseči neusklajenost med prakso in teorijo, laikom in strokovnjakom.
Ne gre za pravo skupino, pač pa za tandem, ki sta ga sestavljala Alen Ožbolt (1966–) in Janez Jordan (1967–). Nista delovala kot kolektiv, kot npr. skupina IrwinIRWIN, pač pa kot združena osebnost (od tod podpis Jordan Ožbolt pod predgovorom k posebni izdaji revije Problemi – Razprave iz leta 1988, naslovljeni Podoba-kristal) – v času delovanja sta se želela predstavljati v prvi osebi ednine, kot avtor, predvsem pa ostati anonimna po svojih osebnih imenih. V 80. letih je bilo videti, kakor da bi bila modernistična umetnost, ki jo tvorijo samo točke in črte, prispela do neizbežne dvodimenzionalne površine in tam, popolnoma negibna, za vedno obležala. Na to stanje se je jasno odzvala skupina V.S.S.D. in si za svojo nalogo, skorajda dolžnost, zastavila iskanje tistega more (več). Tridimenzionalnost, prostorskost in morda še časovnost v V.S.S.D.-jevih delih niso smele manjkati. Od tod osrednje učinkovanje V.S.S.D., kajti le tako sestavljeno slikarstvo lahko zasiti naše čute, jih zapolni, pri tem pa se nikakor ne pusti vkleniti v površino. Tako se slikarstvo popredmeti in dobi novo razsežnost. V.S.S.D.-jevemu delu se popolnoma prilega izraz pattern painting, kot tridimenzionalen vzorec in dekoracija, kar nastane iz tega, pa je ambientalno slikarstvo.
(O) duši (94–84) je bila vnovič prostorska slika, razstavljena v Equrni leta 1994. Zanimivo vlogo igrata letnici, pripisani k naslovu razstave. Gre za kontinuiteto časa oziroma prenos spominske podobe, kot je navedel avtor, iz leta 1984 v leto 1994. Del razstave v prvem prostoru je bil imenovan čitalnica. V njem je bilo 16 miz s 46 knjigami različnih velikosti z originalnimi risbami, ki so nastale v medvojnem času v Sloveniji. Knjige so predstavljale omejen prostor v omejenem času. Natančneje povedano, gre za postavitve predmetov v izbranem prostoru, kjer je posamezna enota ohranjena kot entiteta.