Gojmir A. Kos

Lirična abstrakcija

V slovenski umetnosti o pravi lirični abstrakciji ne moremo govoriti. Od Jakopičevih zgodnjih do neprepoznavnosti zabrisanih oblik iz narave, shematiziranih človeških postav Franceta Kralja do Černigojevih poskusov in Kosovih študij krajin in tihožitij so se vsi ustvarjalci nagibali predvsem proti abstrakciji, temelječi na asociativnih krajinskih ali predmetnih izhodiščih. Po transponiranju naravnega motiva sta mladim slikarjem francoske tradicije sorodna predvsem Zoran Mušič (1909–2005) in Stane Kregar (1905–1973). Prvi je živel v zahodni Evropi, med Benetkami in Parizom, in je svoj predvojni po De Pisisu zgledujoči se lirični postimpresionizem prek slikarstva znakov razvijal v smeri lirične abstrakcije, ki pa nikoli ni zanikala svojega vira navdiha, konkretnih občutij dalmatinske, kraške, istrske ali italijanske pokrajine različnih tipov. V letih med 1956 in 1970 je oblikam konkretnih motivov vedno bolj odvzemal prepoznavne elemente; njegova platna in grafike so začeli prekrivati čisti, navadno prosojni barvni nanosi. Koloristične koprene ustvarjajo vtis liričnosti z ritmično razporeditvijo strukturnih elementov, ki v intenzivnem trepetanju prekrivajo platno in se na videz širijo prek njega v neskončnost. Izhodiščni motiv je povsem dematerializiran, slikovno polje ustvarja vtis popolnoma duhovne izkušnje.

Socialistični realizem

Ikonografske specifike slikarstva socialističnega realizma pomenijo vzpostavitev nekakšne hierarhije žanrov, kjer se krajine in tihožitja postavlja za manjvredne, za zaželene in cenjene kot idejno višjo umetnost pa motive herojske borbe oziroma delovnega zanosa pri izgradnji nove socialistične bodočnosti. Umetnost socialističnega realizma v službi socialistične ideje in indoktrinacije mora s temi motivi odražati brezpogojen optimizem in trdno vero v veliko socialistično prihodnost, za katero pojem dvoma ne obstaja. Tako to ni mimetična umetnost, ne posnema dejanske umetnikove realnosti, saj umetnik ne sme predstavljati sveta takšnega, kakršen je, marveč takšnega, kakršen bi moral biti. Prikazovati mora novo, heroično, skonstruirano realnost, ki je dejanski stvarnosti vzporedna, sanjski svet, kakršnega želi ustvariti partija – zato je za socialistični realizem značilna kvazimimetičnost, ki jo navdihuje nekakšna »romantična« zagledanost v veliko bodočnost. Umetnost je tako postavljena v predstavne okvire partije, njena bistvena lastnost je »partijskost«.

Ob mlajši generaciji umetnikov, ki je svojo umetniško pot šele začenjala in je bila za ideje socialističnega realizma najbolj dovzetna, so najpomembnejše osebnosti tega obdobja že uveljavljeni predvojni umetniki, od predstavnikov ekspresionizma prek »četrte generacije« do umetnikov, ki nastopijo v 30. letih v okviru barvnega ali socialno angažiranega realizma. Najpomembnejša osebnost povsem dogmatično razumljenega socialističnega realizma je bil Slavko Pengov (1908–1966), ki si s svojimi freskami, polnimi patosa in kolektivistične etike (Vila Bled, 1947–48; palača CK ZKJ v Beogradu, 1948; avla Naravoslovnotehniške fakultete, Ljubljana, 1950–51), zasluži naziv »inženir človeških duš« (pred vojno pa je poslikal župno cerkev sv. Martina na Bledu). Najbolj cenjenega in zaželenega monumentalnega slikarstva so se v različnih javnih prostorih lotili tudi Riko Debenjak (1908–1987), Maksim Sedej (1909–1974) in Zoran Didek (1910–1975), a so njihove poslikave danes izgubljene. Z velikima historičnima kompozicijama Odpor (1946) in Prvi kongres KPS (1952) je kljub uporabi modernističnih formalnih shematizmov pričakovanjem ustrezal Gojmir A. Kos (1896–1970), medtem ko s serijo slik s podobami velikih gradbišč, delovnih brigad, kamor je oblast pošiljala umetnike spoznavati »kovačnice novih ljudi« in iskati »nove inspiracije v delovnem elanu množic«, kljub ideološko »pravim« motivom Tone Kralj (1900–1975) ni bil povsem ustrezen. Njegovim in številnim podobnim delom, ki so dejansko nastajala v akciji (med brigadirje so morali malodane vsi), so očitali, da ne kažejo delovnega elana, zanosa mladih graditeljev, in da je s ptičjo perspektivo vnesel kritičnost glede takšnih projektov zaradi velikih žrtev delavcev. Motivika NOB je bogato zastopana v opusu Franceta Miheliča (1907–1998), toda njegovi partizani (Partizanska kolona, 1948) ne odražajo brezpogojne vere v zmago, saj so naslikani brez patetike zmagujočih; na slikah prevlada bolj intimistično, meditativno občutje (Partizansko taborišče, 1949).