Matej Košir
Slikarstvo okoli leta 2000
Slika Mojce Osojnik (1970–) je pravzaprav bleščeč ekran, s katerega v frenetično utripajočem ritmu pobliskavajo dražljaji in atrakcije, ki, prevzeti iz preobilja vizualnega materiala množičnih medijev, govorijo ravno o tem preobilju in našem delnem, hipnem zaznavanju neskončnega toka vizualnih informacij. Tudi Sašo Vrabič (1974–) v svojem delu neobremenjeno kombinira različne medije. Fotografija, slika, video, glasba, ambient, internet so sredstva za pripovedovanje posebnih zgodb, slika pa presečišče in prostor za detektiranje razmerij med javnim in zasebnim ter vrednosti obojega v tehniziranem svetu (Privat(e), 2003, Center in Galerija P74, Ljubljana), pri čemer se fleksibilno seli od medija fotografije k slikarstvu. Radikalno »preselitev« z enega na drugo medijsko področje je opravil Matej Košir (1978–). Žiga Kariž (1973–, med 2007–2008 Janez Janša) problematizira realno/vizualno nasilje ter spektakelsko, komodificirano in estetizirano naravo sodobnih medijev (Teror=dekor, projekt v več etapah, prvič leta 1999), vse v povezavi z aktualnim statusom slikarstva. Podobe nasilja so v slikah, preoblikovanih v oblikovalske objekte, dizajnirane, fragmentirane in postavljene na varno distanco, tako rekoč razorožene in konzumirane. Miha Štrukelj (1973–) slika vojne topografije in urbane pokrajine, ki so tesno povezane z izvorno, računalniško obdelano podobo; slike so včasih natančni posnetki, drugje pa se pikselska struktura redči in razpada v belino ali pa se v podobo kot tehnološka motnja vrivajo barvni pravokotniki. Arjan Pregl (1973–) se z vprašanji slikarstva sooča na nekonvencionalne, pogosto humorne načine – tiska redko vidne prizore vsakdanjega vizualnega konzuma, slika z bleščicami ali gosti pisane programsko generirane simbole narave. Njegova dela lahko beremo kot formalno ukvarjanje s slikovno površino, kritično opazovanje stanja v umetnosti ali soočanje z informacijsko in vizualno nasičeno družbeno situacijo. Viktor Bernik (1971–) je sprva slikal izpraznjene, realistično odslikane in geometrično strukturirane notranje bivalne prostore, nato pa se je s ciklom Prostori urbanih podob (2005, Galerija Equrna, Ljubljana) v prid koncepta popolnoma odrekel samemu aktu slikanja in na slikarske podokvirje napel že obstoječe, konkretne podobe, ki v obliki nakupovalnih vrečk krožijo po našem življenjskem prostoru. Miha Boljka (1971–) ustvarja hibride iz digitalno odtisnjenih fotografij, posnetkov svojih slikarskih potez in naslikanega ali narisanega, pri čemer ironično povzdiguje slikarsko gesto. Borut Popenko (1969–) se nasloni na GEOMETRIJSKO GEOMETRIČNO ABSTRAKCIJO in jo preplete s podobami iz oglaševanja, znaki in logotipi ali pa z zgodovinskimi umetniškimi deli (2004, Pocket paint, Galerija Meduza, Koper, 2004). Peter Štrovs (1973–) je plodovit slikar, katerega zanimanja segajo od GESTUALNEGA SLIKARSTVA na abstraktni način do FOTOREALISTIČNEGA metaforiziranja in komentiranja medijskih in družbenih situacij. Pri Niki Zupančič (1978–) pa je fotografska predloga izrabljena za to, da slikarka z njo kot izhodiščem in nazornostjo procesa nastanka slike prikaže medijsko razliko, saj se njena slika premika od mimetičnosti prek zabrisanih obrisov v stanje prisotnosti medijske avtonomije.
Vrt in umetnost
Prvi načrtni »galerijski« poskus tematizacije vrta kot specifičnega okolja za umetnine, pri čemer so pobudniki projekta želeli poudariti, da si vrt zasluži ločeno obravnavo glede na siceršnjo problematiko UMETNOSTI V JAVNEM PROSTORU, je pri nas predstavljal projekt Kipi v vrtu, kjer so mladi slovenski kiparji postavljali svoje skulpture v vrtu ljubljanske Vile Katarine (1990: Rene Rusjan [(1962–]); 1991: Mirko Bratuša [(1963–]) in Darko Golija ([1965–])). Nanj se je navezal ambientalni projekt Štirje letni časi, ki ga je leta 1998 začelo prirejati Društvo likovnih umetnikov Ljubljana na vrtu hiše Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v Ljubljani, ki je bila nekoč last fotografa Frana Vesela in jo je ta zapustil slovenskim umetnikom. Projekt naj bi osvežil spomin na nekdanji fotografov vrt, ohranjen na številnih njegovih posnetkih, ki bi ga lahko uvrstili med vrtove umetnikov. Zaradi koncepta projekta naj bi se na vrtu vsako leto zvrstili štirje avtorji. Tako so se v prvem ciklu, 1998/99, predstavili Saba Skaberne (1962–), Drago Rozman (1961–), Paola Korošec (1969–) in Dragica Čadež (1940–), v drugem, 1999/2000, pa Bojan Mavsar (1957–), Anton Herman (1943–), M. Bratuša in Alenka Vidrgar (1958–). Leta 2000 je video projekt za vrt pripravil Dominik Olmiah Križan (1968–), v svoj razstavni projekt v Galeriji ZDSLU ga je leta 2001 vključil Jiři Kočica (1966–). V skoraj desetih letih se je na vrtu ZDSLU zvrstilo veliko število projektov, vendar bi bilo potrebno kritično opredeliti njihov značaj in jih razvrstiti na tiste, pri katerih kontekst vrta pomembno sovpliva na obliko umetnine, in druge, ki ambient vrta zgolj uporabijo kot poljuben prostor za umetniško postavitev. Morda bi kot problemsko artikulirana projekta omenili Čisto nežen piknik Anamarije Šmajdek (1968–), ki je leta 2002 v zemljo zakopala zvite glinene trakove z željami obiskovalcev, ter projekt Katje Sudec (1979–) in Mateja Koširja (1978–) Odvečni in potrebni (2004), ki sta ga želela avtorja zastaviti celovito, od obnove vrta do implementacije umetniškega predmeta vanj. Jeseni 2007 pa se je skupina umetnic pod vodstvom R. Rusjan posvečala vrtu na različne načine, predvsem tako, da so se na njem družile in pogovarjale ter pod vodstvom Elene Fajt polstile novo volneno skorjo češnji in ji ustvarile drugo kožo. Še preden se je leta 1998 na vrtu začelo kontinuirano dogajanje, je Marko Pogačnik (1944–) v njem postavil litopunkturni kamen.