Marko Košnik
Kibernetična umetnost
V 90. letih sta bila za razvoj slovenske tehnološke umetnosti pomembna dolgoročna projekta Inštitut Egon March (1986) Marka Košnika (1961–) in Ministrstvo za experiment (1997) Boruta Savskega (1960–) pod okriljem Radia Študent. Borut Savski se ukvarja predvsem z zvočnimi eksperimenti (ZVOK), ki jih zadnja leta kombinira s samogenerativnimi sistemi. Izstopata postavitev Orakelj (2004, predstavljena v Kiberpipi, Ljubljana), kjer je vprašujoči gledalec soočen z nepredvidljivo, spontano, nerazločno prerokbo, in robot Plesalec (2005, Galerija Kapelica, Ljubljana), ki ga v samostojni ples poganjajo šumi iz okolja, pa tudi njegovi lastni.
Likovna kritika in umetnostna teorija
Vseskozi so pomembno vlogo igrali tudi umetniki, ki so čutili primanjkljaj kritiške in teoretične misli ali bili nezadovoljni zaradi okostenelih modelov obravnave, včasih kar spregleda. K razvoju pojmovne refleksije in izoblikovanju posameznih segmentov teoretičnih fenomenov, predvsem k fenomenološki teoriji vizualne percepcije in raziskovanju perceptivnih procesov, so pomembno prispevali slikarji Zmago Jeraj (1937–), Emerik Bernard (1937–), Sergej Kapus (1950–) kot umetnostni zgodovinar, ki je hkrati slikar, Bojan Gorenec (1956–) in Mojca Oblak (1965–), med kiparji pa Marjetica Potrč (1953–) in Alen Ožbolt (1966–, VSSD). Polimedijski umetnik Marko Košnik (1961–) ob umetniški produkciji aktivno artikulira teoretično platformo novih medijev (Inštitut Egon March, ZVOK).
Performans
V poznih 80. letih sta najbolj opazna avtorja, povezana s performansom, Ema Kugler (1956–) (videoperformans, gl. VIDEO) in Marko Košnik (1961–). M. Košnik je med drugim s skupino Most leta 1987 izpeljal razstavo in performans Kažipot, leta 1991 pa z Asociacijo Fusnet (združba dvajsetih neodvisnih ustvarjalcev, ki so se zbrali za ta performans) urbani performans Bellum contra solem, izveden tik pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti. Leta 1986 je ustanovil Inštitut Egon March, in v tem okviru izvaja celostne interdisciplinarne predstave, ki vključujejo režijo, programiranje interaktivnih sistemov in sinhronizacijo ter prenose prek interneta (npr. Stvar-das Ding-the Thing, 1993).
Video
Z novimi umetniškimi formulacijami se je uveljavila nova generacija umetnikov. Pionirska vloga je vnovič pripadla S. Draganu s prvim slovenskim računalniško animiranim videom Rotatis Axis Mundi leta 1995, Marko Košnik (1961–) pa je prispeval prvo avdiovizualno instalacijo pri nas, naslovljeno Cukrarna (1994) (ZVOK). Omeniti moramo še Marka Peljhana (1969–) s projekti, kot sta Terminal (1996) in Makrolab (1997) (ZNANOST IN UMETNOST), ter Vuka Ćosića (1966–) z videodeli, narejenimi v računalniški ASCII-i kodi (NETART). Andrej Zdravič (1952–-) z avdiovizualnimi pokrajinami in Nataša Prosenc (1966–) pa sta bila prva umetnika, ki sta z videom predstavljala Slovenijo na oseminštiridesetem Beneškem bienalu leta 1999. Na kvalitativni preskok v videoprodukciji je pomembno vplivala vpeljava videa kot izbirnega predmeta na Oddelku za oblikovanje na ljubljanski ALU leta 1987, leta 1989 pa je postal redni predmet pri študiju umetniških smeri, s čimer je bila ALU prva med tedanjimi jugoslovanskimi akademijami, ki je uvedla njegovo poučevanje. Predmet od začetka vodi profesor S. Dragan. V zadnjem času nastaja odmevna videoprodukcija tudi v okviru leta 2001 ustanovljenega programa Digitalni mediji na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani.
Znanost in umetnost
Marko Košnik (1961–) je leta 1989 ustanovil Inštitut Egon March, s katerim je pričel z gradnjo interaktivnih okolij in performativnih intermedijsko povezanih platform s poudarkom na eksperimentalnem ZVOKU.
Zvok
Leta 1986 je Marko Košnik (1961–) ustanovil Inštitut Egon March, v okviru katerega so nastali mnogi številni zvočni projekti. Plodno je bilo tudi njegovo sodelovanjeuje tudi z Ministrstvom za experiment pri Radiu Študent, ki ga od leta 1997 vodi Borut Savski (1960–), ki sta se mu pridružila Luka Frelih (1974–) in Chiron Morpheus alias Bojan Ažman (1965–).