Srečko Kosovel

Geometrična abstrakcija

V slovenskem prostoru velja za začetnika geometrične abstrakcije Avgust Černigoj (1898–1985), ki se je kot edini slovenski umetnik šolal na Bauhausu in že v 20. letih ustvarjal dela v duhu konstruktivizma. Skladno z načeli tega gibanja je umetnost povezoval z družbeno in politično akcijo in poudarjal je ni bistveno oddvojeval od njenoe uporabnoe funkcijoe. Usmerjen interdisciplinarno se ni ukvarjal le s slikami in konstruktivističnimi objekti, temveč tudi z oblikovanjem arhitekturnih maket in idejnih osnutkov za scenografije, sodeloval pa je tudi pri grafični opremi revij (pomembno je zlasti njegovo sodelovanje z avantgardistično revijo Tank, pa tudi vpliv na konse Srečka Kosovela). Razstavo na Tehniški srednji šoli v Ljubljani leta 1924 je po zgledu ruskega konstruktivista El Lisickega prvi pri nas zasnoval ambientalno. Vendar Černigojevemu konstruktivističnemu prodoru v slovenski prostor, ki se je oklepal realističnega, liričnega in ekspresivnejšega ustvarjalnega izraza, pred vojno ni uspelo uveljaviti geometrične abstrakcije. A. Černigoj je svojo kariero nadaljeval v Trstu, kjer se je kot njegov učenec in član Tržaške konstruktivistične skupine najbolj izrazito uveljavil takrat še ne dvajsetletni Edvard Stepančič (1908–1991) s konstruktivističnimi linorezi, kolaži in kmalu zatem risbami, Barvnimi konstrukcijami, h katerim se je vnovič vrnil okoli leta 1970.

Tudi Černigoj se je veliko ukvarjal s figuraliko, ki pa jo zaznamuje geometričnajska gradnja slikovnega polja; najznačilnejši primer so njegovi »konstruktivistični portreti«, kakršen je na primer postumni portret Srečka Kosovela iz leta 1926.

Umetnost v javnem prostoru

V Sloveniji seo soočamo s premajhnim interesom za kiparstvo, zato so javna naročila ena redkih priložnosti, da lahko kiparji svoje ideje razvijejo in realizirajo v monumentalnejših dimenzijah. Žal so tovrstne umetniške rešitve zelo pogosto predmet naknadnega posega, korektur in dodatkov, saj naročniki praviloma težijo k splošni razumljivosti in berljivosti. Vzporedno je opaziti tudi specifično samoomejevanje umetnika, ki prevečkrat že vnaprej prilagodi raven svojega umetniškega izražanja nekakšnemu populističnemu interesu in okusu, razlaga Tomislav Vignjević. Preprosta želja ohraniti podobo znanega in občudovanega človeka je pri nas navadno še vedno močnejša kot zahteva po spomeniku, ki bi izrazil predvsem veličino njegovega deleža v zgodovini. Nedavno je to dokazal tudi natečaj za Spomenik Edvardu Kocbeku (2004) v ljubljanskem Tivoliju, na katerem je bil izbran predlog Boštjana Drinovca (1973–). Nekaj korakov vstran je bila sočasno določena lokacija za žal neizvedeni začasni digitalni Spomenik Srečku Kosovelu skupine avtorjev. Prav tako ni naročnika za spomenike, v katerih bi se umetnik moral spoprijeti z novimi problemi sedanjosti, ugotavlja Š. Čopič.

Vizualna poezija

Izhodišča za razvoj slovenske vizualne poezije najdemo pri zgodovinskih avantgardah, zlasti pri pesnikih Antonu Podbevšku in Srečku Kosovelu. Oba sta v iskanju novih ustvarjalnih rešitev večkrat zavestno presegla tradicionalno ločevanje posameznih zvrsti umetnosti. Prve vidnejše pesniške poteze v smeri vizualnosti predstavlja zbirka A. Podbevška Človek z bombami (1925), sledil mu je S. Kosovel s svojimi lepljenkami (Leteča ladja, 1925;, Ujetnik zrcala in R detektiv, 1925/26) in konsi, ki jih je začel sestavljati leta 1925 (predvsem Srce v alkoholu, Sferično zrcalo, Sivo). 60. leta, čas nastopa slovenske pesniške neoavantgarde, so bila hkrati čas odkrivanja Kosovelove konstruktivistične poezije (Integrali so prvič izšli leta 1967), ki pa nanjo skoraj ni vplivala. Za njeno formiranje so odločilnejši svetovni zgledi.