Tomaž Kralj

Ilustracija

Za pionirja umetniške ilustracije na Slovenskem veljata brata Janez (1850–1889) in Jurij Šubic (1855–1890), kmalu za njima pa se je v okviru gibanja umetniške skupine Vesna začel pravi preporod te panoge s Sašom Šantlom (1883–1945), Gvidonom Birollo (1881–1963), Francetom Podrekarjem (1887–1964), Ivanom Vavpotičem (1877–1943), Maksimom Gasparijem (1883–1980) in Hinkom Smrekarjem (1883–1942). Njihova vsestranskost, predvsem pa zanimanje za etnografske (predvsem ornamentalne) posebnosti, je po vzpostavitvi drugačnih meril in filozofij v likovni umetnosti pozneje v 20. stoletju ostala osnova za negativno oznako »ilustrativnost«. H. Smrekar, po katerem je imenovana najvišja slovenska ilustratorska nagrada, velja za legendo slovenske ilustracije. Virtuoz risbe, dejaven tudi kot zbadljiv politični karikaturist, ki je zaradi politično kritičnih karikatur postal žrtev fašističnega nasilja ter bil po vojni proglašen za narodnega heroja, predstavlja na slovenskem umetniškem področju poseben fenomen, ki združuje izzivalni tip s samožrtvovanim umetnikom. Smrekarjev (Levstikov) Martin Krpan z Vrha (1917) zadržuje manj risarske zajedljivosti kot njegov siceršnji likovni nagovor in začenja veliko téemo slovenske ilustracije, ki jo je leta 1954 s Krpanom nadgradil Tone Kralj (1900–1975) in z njim uresničil velikokrat ponatisnjeni uspeh s prevodi v tuje jezike.

V obdobju med obema vojnama je kakovost grafičnega knjižnega opremljanja dosegala raven ostale Evrope. Uveljavil se je najširši spekter izrazov z izrazitimi avtorskimi prispevki. Od I. Vavpotiča, enega največjih virtuozov salonskega risarstva, Franceta Kralja z modernistično mojstrovino Kraljem Matjažem (1921), svežega vnašanja letrizmov v lesorezne ilustracije Božidarja Jakca (1899–1989) do Avgusta Černigoja (1898–1985), ki se je trudil prenoviti staro »buržujsko« všečno in lepo otroško slikanico v novo, proletarsko, konstruktivistično in socialistično, ki naj bi otroka uvajala v novo dobo tehničnih izumov in ga hkrati vzgajala v človeka družbene odgovornosti. Izstopajoč pojav je bil »slikajoči pesnik« Miha Maleš (1903–1987), ki je v sebi združeval literata, (samo)založnika, slikarja in knjižnega opremljevalca-ilustratorja. Uveljavljati so se začeli mladi, Riko Debenjak (1908–1987), Maksim Sedej (1909–1974) in Marij Pregelj (1913–1967), ki so se dokončno razvili po letu 1945.

Po vojni se je še nekaj časa obdržala že uveljavljena realistična risba, čeprav nekoliko omiljena in z močnejšim poudarkom na individualnem izrazu, saj so grafika in hitra dokumentarna vojna risba ter tradicija socialnega realizma močno zaznamovali ustvarjanje v 50. letih. Za prelomni dogodek tega časa v slovenski ilustraciji velja likovna inovacija M. Preglja, ilustracije Iliade (1950) in Odiseje (1951). Tako on kot že omenjeni T. Kralj z ilustracijami za Krpana sta se od nastanka zavedala pomena svojega ilustratorskega dosežka in na društvenih razstavah ilustracije za omenjene knjige postavila ob bok svojim slikam.

Vizualna poezija

Franci Zagoričnik (1933–1997) in Matjaž Hanžek (1949–) sta ustvarila najobsežnejša in najbolj raznolika opusa vizualne poezije v Sloveniji. Z njo so se intenzivno ukvarjali tudi soustvarjalci skupine OHO, ki so jo usmerili v konceptualizem (Marko Pogačnik, Aleš Kermavner, Vojin Kovač - Chubby, Naško Križnar, pa tudi Milenko Matanović, Srečo Dragan, David Nez). Po letu 1970 se je s svojimi deli predstavila še vrsta avtorjev (Ivan Volarič - Feo, Blaž Ogorevc, Ifigenija Zagoričnik, Orest Zagoričnik, Egist Zagoričnik, Aksinija Kermauner, Polona Hanžek, Ivo Antič, Borut Hlupič, Vladimir Gajšek, Živko Kladnik - Žužu, Nejč Slapar, Tomaž Kralj, Branko Novak …), ki so dokazali, da je vizualna poezija v Sloveniji zanimiv in raznovrsten pojav, ki v ničemer ne zaostaja za svetom.