Tone Kralj

Ilustracija

Za pionirja umetniške ilustracije na Slovenskem veljata brata Janez (1850–1889) in Jurij Šubic (1855–1890), kmalu za njima pa se je v okviru gibanja umetniške skupine Vesna začel pravi preporod te panoge s Sašom Šantlom (1883–1945), Gvidonom Birollo (1881–1963), Francetom Podrekarjem (1887–1964), Ivanom Vavpotičem (1877–1943), Maksimom Gasparijem (1883–1980) in Hinkom Smrekarjem (1883–1942). Njihova vsestranskost, predvsem pa zanimanje za etnografske (predvsem ornamentalne) posebnosti, je po vzpostavitvi drugačnih meril in filozofij v likovni umetnosti pozneje v 20. stoletju ostala osnova za negativno oznako »ilustrativnost«. H. Smrekar, po katerem je imenovana najvišja slovenska ilustratorska nagrada, velja za legendo slovenske ilustracije. Virtuoz risbe, dejaven tudi kot zbadljiv politični karikaturist, ki je zaradi politično kritičnih karikatur postal žrtev fašističnega nasilja ter bil po vojni proglašen za narodnega heroja, predstavlja na slovenskem umetniškem področju poseben fenomen, ki združuje izzivalni tip s samožrtvovanim umetnikom. Smrekarjev (Levstikov) Martin Krpan z Vrha (1917) zadržuje manj risarske zajedljivosti kot njegov siceršnji likovni nagovor in začenja veliko téemo slovenske ilustracije, ki jo je leta 1954 s Krpanom nadgradil Tone Kralj (1900–1975) in z njim uresničil velikokrat ponatisnjeni uspeh s prevodi v tuje jezike.

V obdobju med obema vojnama je kakovost grafičnega knjižnega opremljanja dosegala raven ostale Evrope. Uveljavil se je najširši spekter izrazov z izrazitimi avtorskimi prispevki. Od I. Vavpotiča, enega največjih virtuozov salonskega risarstva, Franceta Kralja z modernistično mojstrovino Kraljem Matjažem (1921), svežega vnašanja letrizmov v lesorezne ilustracije Božidarja Jakca (1899–1989) do Avgusta Černigoja (1898–1985), ki se je trudil prenoviti staro »buržujsko« všečno in lepo otroško slikanico v novo, proletarsko, konstruktivistično in socialistično, ki naj bi otroka uvajala v novo dobo tehničnih izumov in ga hkrati vzgajala v človeka družbene odgovornosti. Izstopajoč pojav je bil »slikajoči pesnik« Miha Maleš (1903–1987), ki je v sebi združeval literata, (samo)založnika, slikarja in knjižnega opremljevalca-ilustratorja. Uveljavljati so se začeli mladi, Riko Debenjak (1908–1987), Maksim Sedej (1909–1974) in Marij Pregelj (1913–1967), ki so se dokončno razvili po letu 1945.

Po vojni se je še nekaj časa obdržala že uveljavljena realistična risba, čeprav nekoliko omiljena in z močnejšim poudarkom na individualnem izrazu, saj so grafika in hitra dokumentarna vojna risba ter tradicija socialnega realizma močno zaznamovali ustvarjanje v 50. letih. Za prelomni dogodek tega časa v slovenski ilustraciji velja likovna inovacija M. Preglja, ilustracije Iliade (1950) in Odiseje (1951). Tako on kot že omenjeni T. Kralj z ilustracijami za Krpana sta se od nastanka zavedala pomena svojega ilustratorskega dosežka in na društvenih razstavah ilustracije za omenjene knjige postavila ob bok svojim slikam.

Ljubljanska grafična šola

Barva je v grafiki dobivala vedno pomembnejšo vlogo. Prve poskuse z barvno grafiko pri nas odkrivamo v delu Saše Šantla ter Franceta in Toneta Kralja, po vojni pa pri Maksimu Sedeju, predvsem pa ji je v 50. letih dal pomemben impulz Miha Maleš (1903–1987) (Makedonski cikel, 1956). Za mlade ustvarjalce je barva pod vplivom avtorjev s prvega Grafičnega bienala postala bistvenega pomena. Za profil Ljubljanske grafične šole je bil odločilen pariški atelje Johnnyja Friedlaenderja, pri katerem so se izpopolnjevali nekateri slovenski grafiki (prvi ga je obiskal R. Debenjak leta 1957, sledili so mu J. Bernik, B. Borčić in Slavko Tihec, potem še V. Makuc, A. Jemec, Marko Šuštaršič ter Branko Suhy). Iz njegovega ateljeja je izšla tudi paradna tehnika Ljubljanske grafične šole, slikovita barvna jedkanica, pogosto v kombinaciji z akvatinto. Kljub navdušenju nad barvo v grafiki pa ta generacija ni sprejela v Parizu zelo priljubljene tehnike barvne litografije (izjema je bil M. Pregelj, ki pa ga kritika zaradi prezgodnje smrti ni uspela uvrstiti pod fenomen Ljubljanske grafične šole), temveč je ostala zvesta tehniki globokega tiska.

Socialistični realizem

Ob mlajši generaciji umetnikov, ki je svojo umetniško pot šele začenjala in je bila za ideje socialističnega realizma najbolj dovzetna, so najpomembnejše osebnosti tega obdobja že uveljavljeni predvojni umetniki, od predstavnikov ekspresionizma prek »četrte generacije« do umetnikov, ki nastopijo v 30. letih v okviru barvnega ali socialno angažiranega realizma. Najpomembnejša osebnost povsem dogmatično razumljenega socialističnega realizma je bil Slavko Pengov (1908–1966), ki si s svojimi freskami, polnimi patosa in kolektivistične etike (Vila Bled, 1947–48; palača CK ZKJ v Beogradu, 1948; avla Naravoslovnotehniške fakultete, Ljubljana, 1950–51), zasluži naziv »inženir človeških duš« (pred vojno pa je poslikal župno cerkev sv. Martina na Bledu). Najbolj cenjenega in zaželenega monumentalnega slikarstva so se v različnih javnih prostorih lotili tudi Riko Debenjak (1908–1987), Maksim Sedej (1909–1974) in Zoran Didek (1910–1975), a so njihove poslikave danes izgubljene. Z velikima historičnima kompozicijama Odpor (1946) in Prvi kongres KPS (1952) je kljub uporabi modernističnih formalnih shematizmov pričakovanjem ustrezal Gojmir A. Kos (1896–1970), medtem ko s serijo slik s podobami velikih gradbišč, delovnih brigad, kamor je oblast pošiljala umetnike spoznavati »kovačnice novih ljudi« in iskati »nove inspiracije v delovnem elanu množic«, kljub ideološko »pravim« motivom Tone Kralj (1900–1975) ni bil povsem ustrezen. Njegovim in številnim podobnim delom, ki so dejansko nastajala v akciji (med brigadirje so morali malodane vsi), so očitali, da ne kažejo delovnega elana, zanosa mladih graditeljev, in da je s ptičjo perspektivo vnesel kritičnost glede takšnih projektov zaradi velikih žrtev delavcev. Motivika NOB je bogato zastopana v opusu Franceta Miheliča (1907–1998), toda njegovi partizani (Partizanska kolona, 1948) ne odražajo brezpogojne vere v zmago, saj so naslikani brez patetike zmagujočih; na slikah prevlada bolj intimistično, meditativno občutje (Partizansko taborišče, 1949).