Peter Krečič
Geometrična abstrakcija
Grupa Junij
Prva razstave Grupe Junij je bila leta 1971 v Muzeju revolucije (danes Muzej novejše zgodovine) v Celju v sodelovanju s publicistom Dragom Medvedom (1947–), naslednja pa leto zatem v ljubljanski Mestni galeriji – ob tej razstavi sta se skupini pridružila nova člana, kiparja Boštjan Putrih (1947–2008) in Milomir Jevtić (1940–), slednji je v sklopu razstave na javnem prostoru postavil mobilno plastiko – pnevmatiko (pnevmo-mobil) –, S. Jagodič pa objekt – omaro s satiričnim besedilom in ZVOKOM. Leta 1974 so novi člani postali slikarji Jure Cihlař (1949–), Božo Grabnar (1946–) in Peter Vernik (1944–), skupina pa se je predstavila v ljubljanski Moderni galeriji ter tako dobila potrditev s strani osrednje galerijske institucije. Razstava leta 1975 se je odvijala v negalerijskem prostoru, izložbenih oknih Jugobanke v Ljubljani. Leta 1976 je skupina pridobila mednarodno razsežnost, ko so se ji pridružili Kazuo Kitajima iz Japonske, Alan Sundberg iz ZDA ter Vlasta Zábransky iz Češkoslovaške, tako razširjena pa se je tega leta vnovič predstavila v Moderni galeriji ter gostovala po Sloveniji in v Celovcu. Skupina je začela sodelovati z umetnostnim zgodovinarjem Petrom Krečičem, tedaj kustosom Arhitekturnega muzeja v Ljubljani. Z vključitvijo Lorenza Merloja, direktorja galerije Canon iz Amsterdama, kot zunanjega sodelavca leta 1977 je skupina svoje mednarodne povezave še utrdila. Skupini sta se pridružila Tone Demšar (1946–1997) in Ratimir Pušelja (1941–). Istega leta je sledila razstava, posvečena Manu Rayu, v ljubljanski Mestni galeriji, ki je potem potovala po Jugoslaviji in Sloveniji, skupina pa je bila poleg tega izbrana za izvedbo celostne podobe, tako grafične kot scenske, proslave ob 100-letnici rojstva pesnika Otona Župančiča, ki jo je zastavila v zase specifičnem, mistično-alegoričnem vzdušju. Razstava leta 1978 v Moderni galeriji je bila dotlej največja, saj je na njej sodelovalo 136 umetnikov iz 39 držav; posvetili so jo Marcelu Duchampu in jo zastavili z ambicijo, da bi z njo predstavili najsodobnejše usmeritve v svetovni umetnosti (s poudarkom predvsem na fotografiji in konceptualnih vidikih). Sočasno so bili predstavljeni tudi avtorski plakati in publikacije Grupe Junij. Sledilo je še nekaj jugoslovanskih in mednarodnih predstavitev, druga velika mednarodna razstava, Junij '80. Prisotnost metafizike, ki so jo posvetili Giorgiu de Chiricu, pa je bila leta 1980 na Likovnem razstavišču Riharda Jakopiča v Ljubljani in kasneje gostovala še v Sarajevu in Beogradu. Tega leta so sodelovali z Mirkom Lovrićem, ki je pozneje postal član, skupini pa se je pridružil tudi umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Na istem ljubljanskem razstavišču sta sledili še razstavi leta 1982 in 1985, ko je bila prvič predstavljena Mednarodna likovna zbirka Junij, ki obsega več kot 400 del iz petnajstih let delovanja (131 avtorjev iz 29 držav), nastajati pa je začela po letu 1980. Večino del so podarili sodelujoči umetniki, med njimi Christo in Jeanne- Claude, Floris. Michael. Neusüuss, Richard Long, Franco Fontana, Raino Kanerva, Vitaly Vitalij Butiyrin, Rafael Navarro, Milko Dikov idr. Zbirka je leta 1996 z darilno pogodbo prešla v last Arhitekturnega muzeja v Ljubljani. Leta 1985 je delovanje skupine zamrlo, vendar je bilo v obliki Društva Junij in Galerije Junij od konca leta 1986 do 1987 za krajši čas vnovič obujeno. V prostorih ljubljanske krajevne skupnosti Ajdovščina so redno prirejali manjše razstavne projekte, vendar se je tudi ta epizoda zaradi finančnih in organizacijskih težav leta 1987 zaključila. V tem zadnjem obdobju je s skupino več sodeloval oblikovalec Matjaž Vipotnik (1944–). Leta 1988 je Mednarodna likovna zbirka Junij tekmovala v sekciji Aspekti kreativne evropske fotografije 1968–1988 za razstavo leta v okviru pariškega Mois de la photo in dobila prvo nagrado.
Likovna kritika in umetnostna teorija
Zgodovina likovne kritike in umetnostne teorije v slovenskem prostoru je zgodovina posameznih avtorjev in njihovih prispevkov k izoblikovanju kritiške in teoretične misli ter metodoloških postopkov za obravnavo predmeta, saj področje zaradi neakademizacije ni dobilo institucionalnih okvirov. Polje likovne kritike in teorije na eni strani konstituirajo posamezni pisci, na drugi strani pa gre za zbir besedil in specifična mesta/prostore publiciranja. Pregledov zgodovine likovne kritike in umetnostne teorije nimamo, ni analiz, obdelanih je le nekaj zgodovinskih in problemskih sklopov (avtorji Jure Mikuž, Peter Krečič, Tomaž Brejc). Manko analiz posameznih modelov kritiške prakse, avtorskih opusov in jasno določenih principov vrednotenja se odraža v stopnjevani nejasnosti glede narave in pomena likovne kritike ter njeni vrednosti na ožje strokovnem in širše kulturno-družbenem področju.
Med umetnostnimi zgodovinarji je k uvajanju medijskih novosti iz fotografije in videa v umetnostno zgodovino najpomembneje prispeval Stane Bernik (1938–), ki se sicer posveča arhitekturni in oblikovalski kritiki. Peter Krečič (1947–) je raziskoval predvojno likovno kritiko, njegovo ukvarjanje s slovensko zgodovinsko avantgardo pa je vplivalo na teoretične premise neoavantgarde. Ostali predstavniki, ki so aktivno sooblikovali področje, so: Milček Komelj (1948–), ki se ukvarja z umetnostno zgodovino kot kulturno zgodovino, je ploden kritik sočasne umetniške produkcije srednje in starejše generacije umetnikov, njegovo pisanje bi označili za postromantično, osnovni določili njegovega pisanja pa sta »umetniški čut« ter vživljanje v umetniško delo kot predmet obravnave; Meta Gabršek Prosenc (1943–) kot kustosinja-kritičarka; in Brane Kovič (1953–), ki se ukvarja s fotografsko kritiko.
Računalniška grafika
Tržaški slovenski slikarji
Še vedno ni povsem razjasnjeno vprašanje, ali so tržaški umetniki del primorske razpoloženjske kontinuitete ali pa pomeni njihov modernistični izraz vendarle globlji prelom. O tem se razhajajo stališča dveh generacij umetnostnih zgodovinarjev. Srednja (Tomaž Brejc, Peter Krečič, Jure Mikuž) tržaške umetnike uvršča v normalni tok razvoja zahodne moderne umetnosti, ki po njenem ni odvisna od »regionalnih konstant«, temveč jo je treba razumeti v kontekstu velikih umetnostnih centrov, kot je denimo Pariz. V skladu s tem glediščem moramo delo tržaških umetnikov interpretirati kot modernistično in »profesionalno« obravnavanje slikovne površine in strukture. V ospredju opazujemo njihov likovni jezik, ne gre pa iskati in izpostavljati »nacionalnih« ali regionalnih značilnosti tržaških slikarjev. Starejša generacija kritikov (France Stele, Izidor Cankar, Zoran Kržišnik in Nace Šumi) pa je menila, da na likovno problematiko tržaških umetnikov vplivata jasna arhitektonika primorskega ambienta in velemestnost Trsta. Primorski prostor naj bi torej spodbujal racionalno, strogo, geometrično, raziskovalno komponento. Oboji pa se strinjajo, da so L. Spacal in ostali ustvarjalci iz Trsta za slovensko umetnost v prvem desetletju po drugi svetovni vojni predstavljali prelomno izkušnjo in pospešili njeno modernizacijo.