Stane Kregar
Ekspresivni figuraliki
Pojav ekspresivnih figuralikov postavljamo v čas konca 60. let in zgodnjih 70. let. Predstavlja zadržano in samosvoje predelano reakcijo na novosti, ki so v 60. letih preplavile sodobno umetnost, predvsem v smislu vnovičnega vračanja k figuri na sodoben način. V zahodni Evropi in ZDA so bili že nekaj časa uveljavljeni novi realizem, narativna figuralika in popart, pri nas pa so predelane impulze teh novih teženj v svoje ustvarjanje vključevali nekateri umetniki starejše generacije. Stane Kregar je v 60. letih začel opuščati abstraktni izraz in razvijati svojstveno alegorično figuraliko s prvinami nadrealizma in v značilni, trendovski ikonografiji 60. let. Še večji vpliv na mlado generacijo sta imela Gabrijel Stupica in Marij Pregelj, profesorja na ALU, oba vseskozi figuralna slikarja. Posebej slednji je v tistem času z uporabo tehnike kolaža in s prenovljeno barvno paleto intenzivno sledil novostim v umetnosti.
Fantastična umetnost
Štefana Planinca (1925–) kritika označuje kot najznačilnejšega, predvsem pa kot najdoslednejšega predstavnika nadrealističnega slikarstva pri nas, in res je pri njem potrebno treba poudariti stilistično vztrajanje pri prikazovanju sanjskega in prividnega sveta od zgodnjih 60. let pa do danes. Morda bi ga lahko kot edinega postavili za nadaljevalca predvojne postnadrealistične usmeritve Staneta Kregarja (1905–1973, cikel slik iz obdobja 1935–39). Prizore sestavlja iz organskih aluzivnih oblik in tako ustvarja nov svet, v katerem vlada arhaična logika odnosov. Od prasvetov, sestavljenih iz primarnih oblik bivanja, naredi korak v prostore, kjer se začnejo kot naplavine konkretnega družbenega in političnega trenutka pojavljati razpoznavni predmeti.
Ideologija in umetnost
Kljub temu so se ideološki spori ob uvajanju določenih umetnostnih novosti zaostrili, predvsem na račun abstraktnega slikarstva in modernističnih novosti, ki so prihajale z Zahoda. Tako so ob razstavi moderne francoske umetnosti leta 1952 v ljubljanski Moderni galeriji kritiki pretežno ugotavljali, da nam francoski slikarji prikazujejo tuj, neznan svet, ki ga naš človek težko razume. Med slovenskimi umetniki so bili pri povojnih oblasteh najslabše zapisani France Kralj (1895–1960), Zoran Mušič (1909–2005), Karla Bulovec Mrak (1895–1957) in Stane Kregar (1905–1973). Kregarjevo delo, predstavljeno na razstavi v Moderni galeriji leta 1953 (skupaj z Rikom Debenjakom), sta kritizirala predvsem Josip Vidmar (z njim je polemizirala med drugimi tudi Alenka Goljevšček), ki je dvomil v prepričljivost nepredmetnega slikarstva ter Kregarju očital, da je zaradi nerealistične osnove v nekaj letih zamenjal več umetniških slogov, in Boris Ziherl, ki je zapisal, da se pristaši abstraktne umetnosti preveč prilagajajo tujim miselnim in umetnostnim vplivom. Med umetnostnimi zgodovinarji je novim abstraktnim tendencam usmeritvam nasprotoval Stane Mikuž, med umetniki pa Dore Klemenčič - Maj (1911–1988), ki se je pogosto spuščal v časopisne polemike.
Informel
Začetnik informela je poleg Z. Mušiča še L. Spacal, ki je na svoje slike začel aplicirati konkreten material, predvsem ožgan les. Informelske novosti lahko odkrivamo v delu Gabrijela Stupice (1913–1990) in Marija Preglja (1913–1967) (dodajanje peska k barvi, uporaba vidnih tekstur vrečevine, delci zasušene barve, vmešani v barvo, vpisi), Stane Kregar (1905–1973) pa se je v tem času odločal za bolj grobo teksturirane barvne nanose v lirično abstraktnih delih. Na specifičen in izviren način je informelsko izkušnjo po obisku Friedlaenderjevega ateljeja v Parizu leta 1957 v svoje grafično delo s ploščo vnesel Riko Debenjak (1908–1987). Grafično ploščo je preobrazil v površino, v katero grafik intervenira podobno, kot bi slikar obravnaval povrhnjico slike kot objekta (cikel Sledi na ometu, 1961, barvna akvatinta).
Lirična abstrakcija
V slovenski umetnosti o pravi lirični abstrakciji ne moremo govoriti. Od Jakopičevih zgodnjih do neprepoznavnosti zabrisanih oblik iz narave, shematiziranih človeških postav Franceta Kralja do Černigojevih poskusov in Kosovih študij krajin in tihožitij so se vsi ustvarjalci nagibali predvsem proti abstrakciji, temelječi na asociativnih krajinskih ali predmetnih izhodiščih. Po transponiranju naravnega motiva sta mladim slikarjem francoske tradicije sorodna predvsem Zoran Mušič (1909–2005) in Stane Kregar (1905–1973). Prvi je živel v zahodni Evropi, med Benetkami in Parizom, in je svoj predvojni po De Pisisu zgledujoči se lirični postimpresionizem prek slikarstva znakov razvijal v smeri lirične abstrakcije, ki pa nikoli ni zanikala svojega vira navdiha, konkretnih občutij dalmatinske, kraške, istrske ali italijanske pokrajine različnih tipov. V letih med 1956 in 1970 je oblikam konkretnih motivov vedno bolj odvzemal prepoznavne elemente; njegova platna in grafike so začeli prekrivati čisti, navadno prosojni barvni nanosi. Koloristične koprene ustvarjajo vtis liričnosti z ritmično razporeditvijo strukturnih elementov, ki v intenzivnem trepetanju prekrivajo platno in se na videz širijo prek njega v neskončnost. Izhodiščni motiv je povsem dematerializiran, slikovno polje ustvarja vtis popolnoma duhovne izkušnje.
Podobno občutimo tudi slike Staneta Kregarja, ki so nastajale v letih med 1953 in 1960. Konec leta 1953 je njegova razstava (z Rikom Debenjakom) zbudila velik odpor, slike pa so kritiki označili kot »iskanje absolutnih linij in barv«, torej kot abstraktne, ki se zgledujejo po buržoaznem in dekadentnem Zahodu in ne ustrezajo estetiki socialističnega realizma ter etiki socializma. V resnici je S. Kregar na študijskem bivanju v Franciji leto poprej spoznal Manessierovo slikarstvo, ki mu je bilo kot katoliškemu duhovniku blizu tako po religioznem občutju kot po virih navdiha (kar dokazujejo že naslovi, npr. sliki Spomin na francoske katedrale in Chartrska simfonija, obe 1953). V njegovih delih se prepletajo mimetični in nemimetični elementi, ki v čistih, svetlih in nasičenih barvah evocirajo avtorjeva občutja. Koloristična lestvica se je postopoma mehčala, nanašanje barv je bilo bolj lazurno, kontrasti manj izraziti, in avtor je tako svoj vrh v lirični abstrakciji dosegel okoli leta 1960.
Skupina 53
Skupni nastop je bil namenjen temu, da prikažejo, kakšne so sodobne umetnostne težnje, in opozorijo, da so te, zlasti od domá tako priljubljenega impresionizma, že bistveno napredovale. Hoteli so preseči takrat uradno zaželeno in akademsko privzgojeno posnemanje narave ter narediti korak naprej v izražanje lastnih vizij in avtorskih predmetnih interpretacij. Skupina se je, po prelomnem nastopu Marija Preglja z ilustracijami Iliade in Odiseje leta 1952 in razstavi abstraktnih slik Staneta Kregarja konec leta 1953 (skupaj z R. Debenjakom), prva usmerila v nove težnje in si prizadevala za sliko kot samostojen in ne več realistično zasnovan likovni organizem, za njeno urejenost, izraznost in preglednost.
Socialistični realizem
Bližji Bliže normi socialističnega realizma so bili Dore Klemenčič - Maj (1911–1988) s sliko Manifestacija, Drago (1901–1982) in Nande Vidmar (1899–1981), ) ter Nikolaj Pirnat (1903–1948). V to kategorijo spadajo tudi vrsta portretov Božidarja Jakca (1899–1989) in portreti maršala Gabrijela Stupice (1913–1990). Velika večina slikarjev se je bila sicer s kakšnim svojim delom prisiljena približati socialističnemu realizmu (denimo France Pavlovec [(1897–1959]), Stane Kregar [(1905–1973]) idr.), a povečini so se mu skušali izogniti z begom k nevtralnim žanrom krajin in tihožitij, predvsem pa so tovrstna dela v njihovem ustvarjanju pomenila le prehodno obdobje. Nekoliko bolj togo je bilo kiparstvo, kjer je zlasti množica spomenikov, posvečenih revoluciji in NOB, začenši z velikim Spomenikom zmage takoj po osvoboditvi leta 1945 v Murski Soboti (po sovjetskih načrtih, kiparski del Boris in Zdenko Kalin), nastajala v paradigmi socialističnega realizma. Med kiparji so bili v ospredju Lojze Dolinar (1893–1970), Boris Kalin (1905–1975), Frančišek Smerdu (1908–1964), Zdenko Kalin (1911–1990) in Karel Putrih (1910–1959).