Darij Kreuh

Kibernetična umetnost

V drugi polovici 90. let je na področju kibernetične umetnosti intenzivno deloval Darij Kreuh (1966–). Ukvarjal se je predvsem z navidezno resničnostjo in vmesniki, ki določajo odnos med ljudmi in stroji. Pri projektu Virtual Dream (1997, predstavljen v Galeriji Kapelica, Ljubljana) se je obiskovalec lahko prestavil v navidezni svet in se po njem neovirano gibal s svojim gibanjem po galerijskem prostoru. Pri projektu Brainscore (2000) sta z Davidejem Grassijem (1970–, od leta 2007 Janez Janša) z možganskimi valovi upravljala delovanje svojih likov v navideznem svetu. Projekt je bil predstavljen v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Performans

V kategorijo performansa lahko uvrstimo tudi nekatere umetniške projekte, ki vsebujejo elemente performativnosti, vendar niso izvedeni v živo, temveč si jih lahko ogledamo na fotografijah, na internetu ali v galeriji kot prenos prek ekranov. Taki so npr. Ballettikka Internettikka Igorja Štromajerja (1967–) in Braneta Zormana (1962–), serija taktičnih projektov, ki se je začela leta 2001 z raziskovanjem medmrežnega baleta, kombiniranega z gverilsko taktiko in mobilno strategijo internetnega predvajanja v živo v galeriji, potem interaktivni performans Brainscore (2000, Cankarjev dom, Ljubljana) avtorjev Darija Kreuha (1966–) in Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša), v katerem avatarji postanejo posredniki med performerjema in občinstvom, pa tudi akcije kot intervencije Zzavoda P.A.R.A.S.I.T.E., npr. Obisk, 1993, skrivna akcija, ki je raziskovala metode novega parazitstva v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.

Znanost in umetnost

Darij Kreuh (19661–) v svojih projektih občasno sodeluje s računalniškim programerjem Tadejem Fiusom. V Galeriji Kapelica je bil leta 1997 predstavljen projekt Virtualne sanje (1–6), kjer si je gledalec na glavo nataknil čelado za virtualno resničnost in se z računalnikom na vozičku sprehajal po galeriji. Projekt Črtna koda-III. Potopitev (1999) je bil predstavljen na ljubljanski Manifesti leta 2000. Predstavljal je mehanizme, ki se vzpostavijo med gledalcem, ki v vlogi vsiljivca vdre v obstoječ digitalni sistem, in sistemom, ki skuša vsiljivca izriniti in rekonstruirati prvotno stanje ravnovesja. Obiskovalci so na podlagi svoje telesne višine in teže dobili individualno črtno kodo, ki jo je sistem prebral, stopili v 3D projekcijski prostor dogodka in bili priča prikazu svoje virtualne identitete.

Brainscore – Incorporeal Communication (2000), prvič predstavljen v Cankarjevemu domu v Ljubljani, je performans dveh umetnikov in ena najdoslednejših realizacij idej tehnološkega paralelnega sveta v našem prostoru, ki je nastal v sodelovanju D. Kreuha in Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša). Oba akterja sta komunicirala drug z drugim v virtualnem prostoru prek svojih virtualnih dvojnikov (avatarjev), ki sta jih usmerjala z gibanjem oči in intenziteto možganskih valov. Omeniti velja še Grassijev projekt Brainloop, interaktivno performersko platformo, osnovano na možgansko-računalniškem vmesniškem sistemu BCI (Brain Computer Interface), ki uporabniku omogoča upravljanje naprav zgolj z zamišljanjem določenih motoričnih ukazov. Performer raziskuje urbana območja in ruralne pokrajine ter se sprehaja po virtualnem svetu Google Eartha, ne da bi se pri tem fizično premaknil. Z motoričnimi premiki izbira lokacije ter kote in položaje kamere, nato pa ta niz podob presname v virtualni svet. V drugi polovici performansa niz podob zopet predvaja, pri čemer z Brainloopom v realnem času izbira, manipulira in prestavlja zvočne posnetke v fizični prostor in tako po meri sklada zvočno spremljavo svojega filma.