Zoran Kržišnik
Be-54
Zoran Kržišnik, avtor besedila kataloga zadnje razstave v Mestni galeriji Ljubljana leta 1966, še z nobenim stavkom ne daje slutiti, da bo to zadnja razstava skupine, prej nasprotno. Kržišnik je bil eden glavnih strokovnih zagovornikov in promotorjev takrat mladih in neuveljavljenih umetnikov. Njegovo umetnostnokritiško ter galeristično pokroviteljstvo je dajalo skupini v spreminjajočem se umetniškem prostoru potrebno strokovno utemeljitev, posameznim članom pa potrditev in samozavest, potrebni za njihov nadaljnji razvoj. Ker so mnogi člani skupine Be-54 prestopili v druge skupine ali pa so svojo likovno pot nadaljevali samostojno, zadnja razstava pomeni zgolj konec skupine Be-54, posamezniki pa so se še bolj uveljavili, nekateri postali celo osrednja imena povojne slovenske umetnosti, ki še danes, petdeset let pozneje, zavzeto ustvarjajo. Na zadnji razstavi v Mestni galeriji je bilo za umetniki že več kot deset let poakademijskega ustvarjanja in prav vsi so se v tem obdobju izoblikovali v zrele likovne osebnosti. Na tej razstavi so sodelovali: kipar P. Černe, slikar in grafik A. Jemec, slikar R. Kotnik, kipar in pozneje slikar T. Lapajne, slikar in grafik B. Kiar Meško, slikar Š. Planinc, kipar F. Rotar in slikar V. Snoj. Na zadnji razstavi nista več sodelovala ustanovni član Be-54 in kipar S. Tihec, ki se je med vsemi umetniki najhitreje osamosvojil, in pa kipar J. Boljka.
Eksistencialistična figuralika
Ekspresivni figuraliki
Grafično produkcijo te mlade generacije je podpiral Zoran Kržišnik, saj jim je odpiral vrata Ljubljanskega grafičnega bienala in jih vključeval v skupinske grafične razstave v tujini. Zgodovinsko vlogo ekspresivne figuralike je ovrednotila razstava Ekspresivna figuralika avtorice Zdenke Badovinac leta 1987 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani (M. Krašovec, L. Logar, B. Jesih, Z. Jeraj in F. Novinc).
Grupa 69
Skupina je združevala najbolj uveljavljene slovenske umetnike. To in njena relativna zaprtost, zaradi česar – pa tudi zaradi njene relativne zaprtosti, predvsem v smisluki se je kazala tudi v povezovanju zgolj , da so se povezovali zgolj s tedajnjimi vodilnimi jugoslovanskimi umetniki, sta bila vzroka za pogoste – očitkei elitizma niso bili redkost. Njena tesna povezanost s tedanjim direktorjem ljubljanske Moderne galerije in glavnim organizatorjem Ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala Zoranom Kržišnikom, včasih omenjenim tudi kot enim od ustanovnih članov skupine, je pomenila odprta vrata za razstavljanje po Sloveniji in mednarodno nastopanje. Kar pet članov skupine je bilo pedagogov na ALU, nekaj mlajših, ki so se skupini pridružili kot gosti, pa je to postalo v naslednjih letih.
Likovna kritika in umetnostna teorija
Predvojna dediščina slogovne zgodovine ter predvsem koncept stila, ki ga je metodološko sistematično razčlenil Izidor Cankar (1886–1958), pa tudi umetnostna geografija pri Francetu Steletu (1986–1972), sta pomembno odmevali v povojnih razmišljanjih novih generacij. Avtorji, ki so v tem obdobju intenzivno oblikovali kritiško in teoretično misel, so prihajali iz vrst umetnostnih zgodovinarjev: Fran Šijanec (1901–1964) (kot kritik se je zavzemal za napredna načela in želel odpreti pot razumevanju tedanjih sodobnih tendenc; populariziral je mlajše avtorje, sicer je ostajal zvest formalni analizi), Luc Menaše (1925–2002) (odločno je branil pozicije abstraktne umetnosti in bil zagovornik modernizma), Branko Rudolf (1904–1987) (enostranskemu pojmovanju marksizma je dodajal širša idejno-estetska izhodišča), Stane Mikuž (1913–1985) (že njegovo predvojno izhodišče je bilo v normativni vrednosti klasične umetnosti, po vojni je temu dodal estetiko socialističnega realizma in bil njen najbolj vnet zagovornik), Emilijan Cevc (1920–2006) (kritiška praksa kot preplet pesniškega jezika in psiholoških analiz, poudarjanje estetskih in etičnih vrednot), Zoran Kržišnik (1920–2008) (njegovo kritiško udejstvovanje je sledilo stališču, da je umetnost zrcalo človeka in družbe, časa in prostora, vpeljal je modernizirani formalni pristop, ki opisuje sodobno slikarstvo s stališča moderne slike, njene vpeljave dvodimenzionalnosti, ki ukinja tradicionalni slikarski iluzionizem), slednja sta videla ideal kritiškega pisanja v »literarno-esejističnem poustvarjanju«. Tu so še Špelca Čopič (1922–) (vpeljala je teoretično eksaktno pojmovanje formalne analize in je po tem izstopala, saj je njeno pisanje vodilo od korektne strokovne analize likovnega dela do področja sodobnega življenja in družbene prakse, realizacije modernega slikarstva je presojala s stališča vnašanja novosti v tradicionalni oblikovni sistem), Janez Dokler (1927–) (korektne analize posameznih umetniških del, formuliranje načelnih izhodišč in opredelitev problema, ukvarjanje s teorijo kritike), Alenka Goljevšek (1933–) (izoblikovala je sistem idejne in čutne plasti, ki »tvorita umetnikov odnos do sveta«, sledeč tej sintezi je kot edino merilo upoštevala lastno presojo), uveljavljati sta se začela Janez Mesesnel (1931–) in Nace Šumi (1924–2006). Omeniti je potrebno še pisanje Karla Dobide (1896–1964) iz predvojne generacije likovnih kritikov, Sergeja Vrišerja (1920–2004), ki se je posvečal historičnim temam, in Vladimirja Bartola (1903–1967), književnika, ki ga je začela pritegovati likovna umetnost.
Ljubljanska grafična šola
Pomembno vlogo v razvoju Ljubljanske grafične šole je imela ustanovitev Moderne galerije v Ljubljani leta 1948, ki je podpirala sodobno slovensko likovno umetnost, zlasti pa ustanovitev Mednarodnega grafičnega bienala leta 1955. Pri tem je odigral odločilno vlogo ravnatelj MG Zoran Kržišnik (1920–2008). Zamisel o mednarodni grafični razstavi se je izkazala za najprimernejšo iz praktičnih razlogov, saj so pri grafiki transportni stroški bistveno manjši, pa tudi sicer je bila slovenska grafika najbolje pripravljena na soočenje z mednarodno likovno ustvarjalnostjo, saj se je z njo ukvarjalo veliko dobrih ustvarjalcev. Za uspeh prvega Bienala v razstavnih prostorih Moderne galerije sta imela precej zaslug v Parizu živeča Zoran Mušič (1909–2005) in Veno Pilon (1896–1970). Na njem so bila predstavljena kakovostna dela sodobne mednarodne ustvarjalnosti in bil je zelo odmeven (poleg domačih so se ga udeležili še umetniki iz 22 držav), izjemno pa je zlasti s prikazom suverene uporabe barve vplival na generacijo, ki se je oblikovala v 50. in aktivno delovala v 60. letih. Vplivna so bila predvsem dela pariškega Slovenca Z. Mušiča, ki ga tako v grafiki kot slikarstvu zaznamujeta liričen, mehak kolorit in subtilna, rafinirana, skoraj žametna obravnava slikovnega polja (LIRIČNA ABSTRAKCIJA). Najpomembnejši vzornik za mlade grafike pa je gotovo postal Lojze Spacal (1907–2000) (TRŽAŠKI SLOVENSKI UMETNIKI). Za njegove polikromne lesoreze so bili značilni jasna, že geometrizirana ureditev slikovnega polja z enostavnimi ploskvami ter poudarek na teksturi in izrazita plastična komponenta.
Naivna umetnost
Leta 1967 so v Trebnjem začeli prirejati likovne kolonije Tabor slovenskih likovnih samorastnikov, ki s prekinitvami deluje do danes, za tamkajšnjo Galerijo likovnih samorastnikov, odprto leta 1971, pa so začeli zbirati dela naivcev. Dejavnost naivcev je nekoliko protislovno podpiral Zoran Kržišnik, dolgoletni ravnatelj ljubljanske Moderne galerije.
Tržaški slovenski slikarji
Še vedno ni povsem razjasnjeno vprašanje, ali so tržaški umetniki del primorske razpoloženjske kontinuitete ali pa pomeni njihov modernistični izraz vendarle globlji prelom. O tem se razhajajo stališča dveh generacij umetnostnih zgodovinarjev. Srednja (Tomaž Brejc, Peter Krečič, Jure Mikuž) tržaške umetnike uvršča v normalni tok razvoja zahodne moderne umetnosti, ki po njenem ni odvisna od »regionalnih konstant«, temveč jo je treba razumeti v kontekstu velikih umetnostnih centrov, kot je denimo Pariz. V skladu s tem glediščem moramo delo tržaških umetnikov interpretirati kot modernistično in »profesionalno« obravnavanje slikovne površine in strukture. V ospredju opazujemo njihov likovni jezik, ne gre pa iskati in izpostavljati »nacionalnih« ali regionalnih značilnosti tržaških slikarjev. Starejša generacija kritikov (France Stele, Izidor Cankar, Zoran Kržišnik in Nace Šumi) pa je menila, da na likovno problematiko tržaških umetnikov vplivata jasna arhitektonika primorskega ambienta in velemestnost Trsta. Primorski prostor naj bi torej spodbujal racionalno, strogo, geometrično, raziskovalno komponento. Oboji pa se strinjajo, da so L. Spacal in ostali ustvarjalci iz Trsta za slovensko umetnost v prvem desetletju po drugi svetovni vojni predstavljali prelomno izkušnjo in pospešili njeno modernizacijo.