skupina Laibach

Bodyart

Ta razpon sta znotraj alternativne scene najbolje ponazarjali dve glasbeni skupini, ki sta nastopali v smislu celostnega dela, ki je poleg glasbe obsegalo tudi projekcije, performanse, in pri katerih je imelo telo ključno vlogo. Na eni strani je bil Laibach (1980–, Laibach KUNST) s svojo skrajno discipliniranostjo in strogo podreditvijo totalitarnim vzorcem kolektivnega obnašanja, na drugi pa je Borghesia (1982-–1995) (ZVOK), prav narobe, gradila svojo retoriko in estetiko s podobjem tabuiziranega, prepovedanega, potlačenega. Tudi nekateri performansi Marka Kovačiča (1956–) so demonstrirali prav to ujetost v vnaprej dane družbene vloge in položaje. Poskus preboja te ujetosti v poudarjeni telesni izkušnji se zdi kot dejanje iz obupa in je iluzorno. performans Performans Casus Belli (1982, Galerija ŠKUC, Ljubljana), kar pomeni povod za vojno, je vseboval dogajanje, omejeno na projekcijo sence na platno in spremljajočo glasbo. V drugem delu si je M. Kovačič pred občinstvom okoli glave ovijal selotejp. S tem dejanjem izvajanja krutosti nad samim seboj je skušal predvsem prikazati, da tako navidezni svet umetnosti kot resnični svet obvladuje ista posameznikova nemoč pred institucijami umetnosti, medijev, politike.

Ideologija in umetnost

Strategije skupine Irwin odkrivamo že v delovanju glasbene skupine Laibach (LAIBACH KUNST), predhodnice NSK. Leta 1982 so zapisali izjavo, v kateri so se opisali kot izrazito uniformiran kolektiv, in ne kot skupina posameznikov. Po njihovem se umetnost in totalitarizem ne izključujeta. Totalitarni režimi ukinjajo iluzijo revolucionarne umetniške svobode. Zagovarjajo princip zavestnega odrekanja osebnemu okusu, razsojanju ter prepričanju. Propagirajo svobodno razosebljanje, prostovoljno prevzemanje ideoloških vlog, zavzemajo se za demaskiranje in rekapitulacijo režimskega ultramodernizma. 23. junija 1983, ko je skupina Laibach prvič nastopila na slovenski nacionalni televiziji, je njihov intervju zaradi načrtovanega ideološkega izpada povzročil prepoved javnih nastopov skupine in prepoved njenega nemškega imena. Skupina Irwin je prevzela ikonografijo Laibacha in ji dodala širši kulturnozgodovinski kontekst konstruiranja slovenske nacionalne kulture.

Tako Irwin kot Laibach sta del gibanja NSK (Neue Slowenische Kunst), ki je bilo ustanovljeno leta 1983, sestavljata pa ga še Gledališče sester Scipion Nasice (kasneje Rdeči pilot in zatem KOZMOKINETIČNI KABINET NOORDUNG) in leta 1984 ustanovljena oblikovalska sekcija, Novi kolektivizem. Od samih začetkov je NSK izbiral radikalne strategije identifikacije z implicitnimi predpostavkami državne ideologije. Princip organizacije njihovega delovanja spominja na delovanje partijske celice, saj naj bi se vsi oddelki v okviru NSK povezovali oziroma srečevali v ideološkem svètu. V 80. letih je vse oddelke NSK povezovala metoda retrogarde oziroma retroprincipa, ki si prilašča iz zakladnice besedil (izpraznjenih znakov, podob, simbolov in retoričnih oblik), prepoznavnih znakov »odrešenjskih utopij« 20. stoletja. NSK kaže na ideološkost z njenimi lastnimi sredstvi in razkriva preobrazbo utopij v njihove travmatične uresničitve (transformacija avantgard v totalitarizme).

Irwin

Skupina Irwin, ki jo sestavlja pet slikarjev – Dušan Mandić (1954–), Miran Mohar (1958–), Andrej Savski (1961–), Roman Uranjek (1961–) in Borut Vogelnik (1958–) –, se je oblikovala v letu 1983 in se leta 1984 priključila širšemu umetniškemu kolektivu Neue Slowenische Kunst (NSK), h kateremu prištevamo še tri skupine, in sicer glasbeno skupino Laibach (LAIBACH KUNST), Gledališče sester Scipion Nasice (danes Kozmokinetični kabinet Noordung) in oblikovalski oddelek Novi kolektivizem.

Njihova prepoznavna ikonografija zajema avtorje 20. stoletja, kot so Kazimir Malevič, Yves Klein, Joseph Beuys, John Heartfield, Lucio Fontana in Marcel Duchamp, poleg njih pa uporabljajo še ljudsko umetnost, tradicijo avantgarde, predvsem ruske, ter raznovrstne kičaste popularne podobe (alpske pokrajine, podeželsko idiliko, lovstvo), sposojajo si tudi iz ikonografije skupine Laibach (religiozna motivika ter ikonografija potlačenih modelov umetnosti obeh totalitarnih režimov, nacistične propagande in socrealizma). Pri izbiri formatov slik se opirajo na tradicijo religioznih podob na Vzhodu. Njihove slike manjših formatov z značilnim masivnim okvirjem lahko navežemo na tradicijo ikon, večje pa lahko spominjajo na zahodnjaške oltarne podobe. Slike na razstavah obešajo na način, ki ga je uvedla suprematistična umetnost – rahlo pod kotom nagnjene proti gledalcu.

Z Was ist Kunst?, enim prvih projektov, ki vključuje več zgoraj omenjenih tem, so začeli leta 1985. (To vprašanje si je postavil srbski umetnik Raša Todosijević že v 70. letih, skupina Laibach pa je leta 1984 tako naslovila svoj koncert v Beogradu.) Gre za več sto oljnatih slik, na katerih se po principu montaže prepletajo prizori s socrealističnih slik in citati iz slovenskega modernizma 60. let. Temu so dodali še nekaj motivov LAIBACH KUNST, kot so rudar, jelen, jelenji rogovi, srp in kladivo, skodelica kave, zobato kolo in Malevičev črni križ. Uporabili so nenavadne, specifične materiale – kri, katran, živalsko kožo, premog, les in zlate lističe – ter slike uokvirili v masivne okvirje. Leta 1996 so v instalaciji IRWIN Live iz obstoječega repertoarja podob, ki so ga v preteklem desetletju nakopičili s projektom Was ist Kunst?, začeli izbirati samostojne, izolirane motive. Leta 1998 pa so začele nastajati slike s petimi glavnimi elementi, ki se vedno znova in vsakokrat na drugačen način pojavljajo v novih oljnih slikah, imenovanih Ikone. Ti elementi so: sejalec, Malevič med obema vojnama, jelen, bobnarček in skodelica kave. Ikone naj bi označevale razliko od zahodnoevropskega pojmovanja slike. Drugače kot pri zgodnjih delih so se zdaj člani skupine začeli predstavljati individualno, prek poenotenih petih ikonskih motivov, na okvirju pa je sedaj poleg napisa IRWIN tudi ime posameznika, ki je sliko izdelal.

Laibach Kunst

Pojem Laibach Kunst označuje princip delovanja glasbene skupine Laibach, tu pa ga uporabljamo za to, da z njim označimo njihovo likovno produkcijo, ki je ob glasbi najbolj materialno neposredno udejanjila ta princip. V začetku je bilo delovanje skupine dokaj enakomerno razdeljeno med likovno in glasbeno ustvarjalnost, vendar je slednja sčasoma prevladala. Kljub temu je likovna pojavnost – predvsem v smislu imidža skupine – ostala pomemben element vse do danes. Likovna produkcija Laibach Kunst obsega ali je obsegala plakate, slikarska dela, likovno opremo glasbenih izdaj (kaset, plošč, CD-jev), video dela, odrske nastope z elementi PERFORMANSA, SCENOGRAFIJO in kostumografijo.

Skupina Laibach se je oblikovala leta 1980 v Trbovljah. Predstavlja del kolektiva Neue Slowenische Kunst (poleg nje še IRWIN, KOZMOKINETIČNI KABINET NOORDUNG, Novi kolektivizem in Oddelek za čisto in uporabno filozofijo), medsebojno povezanega z načeli RETROAVANTGARDE.

Skupina je nastala v okviru slovenskega oziroma takrat širše jugoslovanskega pankovskega gibanja v 80. letih. Provokativna drža, ki jo člani zavzemajo že od svojih začetkov, je bila odgovor na totalitarizem tedanje SFRJ. Vendar sistema niso izzivali s parodijo ali direktno kritiko; o svojem specifičnem načinu provokacije navadno govorijo kot o »nadidentifikaciji«. Ali če uporabimo njihovo izjavo: »Umetnost in totalitarizem se ne izključujeta. Totalitarni režimi ukinjajo iluzijo revolucionarne individualne umetniške svobode. Laibach Kunst je princip zavestnega odrekanja osebnemu okusu, razsojanju, prepričanju [...]; je svobodno razosebljanje, dobrovoljno prevzemanje vloge ideologije, demaskiranje in rekapitulacija režimskega “ultramodernizma”.« Laibach označuje svojo dejavnost za politično: »Politika je najvišja oblika popularne kulture in mi, ki ustvarjamo sodobno pop kulturo, smatramo sebe za politike.« Njihov program, opisan v dokumentu Laibach: 10 točk konventa (1982), med drugim predvideva način dela po vzoru industrijske proizvodnje in totalitarnih režimov, kjer je glas organizacije pomembnejši od glasu posameznika. Tako tudi pri umetniških delih atribucija posameznim avtorjem ni bila nikoli izpostavljena, vedno so nastopali le pod nazivom Laibach Kunst.

V okviru svoje likovne produkcije je Laibach Kunst razvil prepoznaven repertoar ikonografskih motivov in simbolov, ki se pojavljajo skozi celotno zgodovino njegovega ustvarjanja (križ, metalec, sejalec, jelen ...). Pri tem eklektično črpa iz najrazličnejših na videz nezdružljivih virov. Po eni strani uporablja elemente iz umetnosti totalitarnih režimov, predvsem nacistične umetnosti in socrealizma, ki pa jih po drugi strani postavlja v kontekst s slovensko domačijsko motiviko in avantgardami 20. stoletja in jih na ta način nevtralizira.

Začetek svojega javnega delovanja je skupina označila s tremi plakati v tehniki linoreza za razstavo AUSSTELLUNG! LAIBACH KUNST!, s katerimi so člani 26. septembra 1980 ponoči polepili zidove Trbovelj. Na enem je bil subtilno provokativen simbol, preprost križ na beli podlagi, opremljen z besedo Laibach, na drugem pa grob prizor pohabljanja – napadalca, ki žrtvi z nožem iztika oči. Plakati so vabili na prvo razstavo (takrat naslovljeno Alternativa slovenski umetnosti, predstavilo naj bi se 10 avtorjev) in koncert več glasbenih skupin v trboveljskem Delavskem domu v organizaciji ljubljanskega ŠKUC-a. Oblast je dogodek prepovedala zaradi »nezakonite in neodgovorne rabe simbolov«. Prvo uspešno razstavo pod naslovom Ausstellung Laibach Kunst so tako lahko izvedli šele junija leta 1981 v beograjskem kulturnem centru (Galerija SKC). Večje možnosti za uresničitev zamisli zunaj Slovenije spremljajo skupino skozi njeno celotno zgodovino. Januarja 1982 sta sledila razstava in koncert Žrtve letalske nesreče v Disku FV 112/15 v Ljubljani. Program eksperimentalne narave je bil podprt z uporabo elektronike.

Simbol križa, ki se je prvič pojavil na preprostem plakatu v Trbovljah Črni križ, opremljenim poleg enakokrakega križa zgolj še z imenom skupine, sproža vrsto asociacij. Križ spominja na kljukastega, ki je med drugo svetovno vojno označeval nemško vojsko, predvsem pa je pomenljiv v umetnostnozgodovinskem kontekstu, saj se nanaša na suprematistične likovne motive Kazimirja Maleviča. Križ je stalni simbol Laibachove navzočnosti; spremlja ga na rokavih uniform, v katerih nastopajo člani, ovitkih plošč, plakatih in drugih delih Laibach Kunst. Sproža določene moteče oblikovnozgodovinske asociacije, ki ga delajo provokativnega. Lahko ga doživljamo kot travmatičnega, saj pogosto sproža neartikulirano sovražnost, vendar je hkrati abstrakten – torej nevtralen. Ko so križ pozneje obdali z industrijskim zobatim kolesom, je postal ostrejši in še bolj grozeč, dobil je celo večjo simbolno razdiralno moč.

Prva dela Laibach Kunst so bila ustvarjena v monumentalnem retroavantgardnem slogu, kar se kaže na eni njihovih prvih podob, lesorezu Metalec oziroma Kovinar iz leta 1980. Lesorez prikazuje totalitarno oblast v zlovešči in obenem junaški luči. Metalec ostaja ena Laibachovih najmočnejših in najbolj dvoreznih podob. Orjaška podoba delavca je prikazen mučnega dela in totalitarne industrijske discipline. Sprožila je veliko interpretacij; metalčeva sklenjena pest morda namiguje na francoske revolucionarne plakate iz leta 1968, mogoče pa jo je razumeti tudi kot opevanje industrijskega dela, kar je nasprotje protestu zaradi delavskega izkoriščanja.

Aprila 1982 je bila v Galeriji ŠKUCkuc v Ljubljani postavljena prva slovenska razstava Ausstellung Laibach Kunst, ki je bila tu združena s koncertom. Na njej se je večkrat pojavil motiv metalca, eno izmed razstavljenih del pa je bil kolaž iz več fotokopij plakata metalca, v sredini katerega je bila kopija slike jelena s trofejnim rogovjem The Monarch of the Glen angleškega slikarja sSira Edwina Henryja Landseerja iz leta 1851, ki jo je po njem leta 1966 kopiral že Peter Blake, ki jo je opremil z napisom »After the Monarch…«. Plakati za razstavo, polepljeni po vsem mestu, so vnovič razburili javnost.

Maja 1982 je Ausstellung Laibach Kunst ponovno gostovala v Galeriji SKC v Beogradu, 23. novembra tega leta pa je skupina v Disku FV izvedla konceptualno večmedijsko predstavitev, poimenovano Noč dolgih nožev.

Marca 1983 so se z razstavo Ausstellung Laibach Kunst: režimska transavantgarda predstavili v Galerijgaleriji pProširenih medijai v Zagrebu. Uprava galerije je razstavo zaradi »problematičnih slik« zaprla, člani skupine pa so se morali v spremstvu policije prisilno vrniti domov.

Na razstavi Ausstellung Laibach Kunst – monumentalna retroavantgarda v Galeriji ŠKUC-u aprila 1983 je bil med drugim predstavljen Laibachov prvi video, Documents of Oppression. Na razstavi je bila prvič predstavljena tudi ena izmed Laibachovih najbolj znanih slik, portret Tomaža Hostnika, prvotnega pevca skupine. Kot plakat za razstavo so uporabili kopijo podobe Kofetarice, dela Ivane Kobilice iz leta 1888, opremljeno z napisom »Ausstellung Laibach Kunst«.

Junija 1983 je Laibach nastopil v televizijskem intervjuju XY-nerešeno v oddaji TV tednik na TV Slovenija. Intervju je imel za skupino usodne in daljnosežne posledice – vse do leta 1987 ji je bilo namreč v Ljubljani prepovedano koncertiranje pod imenom Laibach. V naslednjih letih je zato doma svojo prisotnost vzdrževala predvsem z likovno dejavnostjo, hkrati pa je s svojo glasbo začenjala uspevati v tujini. Oktobra je bila prisotna na video festivalu v Cankarjevem domu v Ljubljani z dvema videoma, Documents Of Oppression in Morte ai s'ciavi.

Leto 1984 je zaznamovala ustanovitev NSK-ja. Tega leta se je sicer Laibach predstavil z razstavo Occupied Europe Tour Documents v Galeriji ŠKUC-u, kjer je predstavil plakate za svojo istoimensko glasbeno turnejo. Poleg tega je sodeloval tudi na ŠKUC-ovi novoletni razstavi, pa tudi na video festivalu v centru Georgesa Pompidouja v Parizu, kjer je sodeloval z videom The Debate Over Man: a Polemical Monologue as Artistic Method: Position. Problems. Perspective. Leta 1985 je Laibach s tem videom v okviru video festivala Infermental sodeloval na Berlinalu 85. Njegova dela so se pojavila tudi na razstavi Nove tendence v umetnosti in množični kulturi '80 v Galeriji ŠKUC leta 1985.

Delovanju Laibach Kunsta se je pridružila skupina IRWIN; v svoj repertoar je vključila številne Laibachove motive. Povzemali niso samo določenih slik in podob, temveč tudi plakate in celo podobe članov skupine. Ta metoda recikliranja Laibachovih motivov je razvidna s slike Svoboda vodi ljudstvo, povzete po Laibachovem plakatu iz leta 1985. Slika združuje podobo Marijane, ki pooseblja francosko revolucijo na Delacroixovi Svobodi, ki vodi ljudstvo, s prizorom nacističnega shoda pod njo in s senco Malevičevega črnega križa, označevalca navzočnosti Laibacha, v ospredju. Slika se nanaša tudi na delo antifašističnega slikarja Johna Heartfielda, ki je v času tretjega rajha deloval v Nemčiji. Recikliranje njegovih podob je še bolj razvidno na dveh Laibachovih plakatih, Die Liebe ist die grosste Kraft, die alles schafft (Ljubezen je največja sila, ki vse ustvarja) iz leta 1985 in Ob stoletnici Marxove smrti (1983/87).

Še en zgled uporabe podob, povezanih z Laibachom, je serija slik Rdeči revirji, ki so jih Irwini predstavili v ljubljanski Mali galeriji leta 1985. (Podatek mimogrede kaže na to, da sta se ikonografija in umetnostna ideologija retroavantgarde kmalu začeli vklapljati v institucionalno umetnost.) Te slike izvirajo iz originalnih lesorezov industrijske krajine v okolici Trbovelj, ki jih je v 50. letih ustvaril Janez Knez (1931–, oče Laibachovega člana Dejana Kneza) in so bili uporabljeni na ovitku Laibachovega albuma Rekapitulacija iz leta 1985. Irwini so originale spremenili, zamazali s prašičjo krvjo in jih postavili v monumentalne okvirje, nakar jih je Janez Knez podpisal. Premaz je ustvaril paradoksalen učinek: dosegel je, da se zdi upodobljeni industrijski motiv miren in spokojen, hkrati pa ga je »vizualno romantiziral«, napravil ga je arhaičnega, medtem ko je Laibach tradicionalne in monumentalne kvalitete poudarjal s prvinami sodobne umetnosti in množične kulture.

Leta 1987 je Laibach izdal album z naslovom Opus dei. Čeprav je album manj oster od predhodnih in se poigrava s kičem, ponuja ovitek nekaj najbolj vznemirljivih Laibachovih podob. Grafika je v ostrih barvah – beli, črni in srebrni – ter spominja na partizanske lesoreze, ki jih je skupina takrat uporabljala za ozadje odrskih nastopov. Na plošči in na zadnji strani ovitka so odtisnjene različice Heartfieldove kontroverzne montaže svastike, sestavljene iz sekiric. Dominantni motiv je pošastno stilizirana podoba pevca Milana Frasa z značilno naglavno opravo. Njegove oči so belo poudarjene, skupaj z neizprosnim izrazom se zdijo še posebej zlobne in oprezajoče. Pri njihovi ikonografiji je najznačilnejša elementarnost podob, izbira jasnih barv, večinoma omejena na belo in črno.

V drugi polovici 80. let je razstavna dejavnost Laibach Kunsta počasi zamrla, morda tudi zato, ker so to delovanje prevzele druge veje NSK. Skupina se je posvetila predvsem uspešni glasbeni karieri, ki še vedno traja, vendar velja omeniti, da je likovna podoba v njihovem delovanju še naprej igrala pomembno vlogo. Že njihovi zgodnji koncerti so imeli značilnosti političnih shodov, nasilnega in kaotičnega prikazovanja družbeno nesprejemljivega. Že v 80. letih so si prizadevali ustvarjati eksperimentalne spektakle, pri katerih so uporabljali primitivno elektronsko instrumentacijo ter v občinstvo usmerjali hrup in vanj celo metali dimne bombe. Sčasoma in z večanjem razpoložljivih sredstev so se njihovi koncerti razvili v koreografsko in tehnično bolj dovršene predstave. Njihovi najambicioznejši koncerti so celostne umetnine, kjer »totalitarni« spektakli dobijo monumentalne razsežnosti. Njihova tradicionalna scenografija se z leti ne spreminja; oder je opremljen s centralnimi projekcijami, s pomočjo katerih so že v 80. letih z agresivnimi podobami pritegovali že v 80. letih . Njihove uniforme so se skozi njihovo več kot 25-letno delovanje nekoliko spreminjale. Od samih začetkov lahko zaznavamo spogledovanje s fašistično estetiko; prvotni pevec Tomaž Hostnik je na koncertih nosil Mussolinijevo uniformo ter nastopal v prepoznavni diktatorjevi drži. Nacistične obleke so v nekem obdobju zamenjale partizanske uniforme, ki so jih ohranili vse do 90. let. V tem smislu tudi danes ohranjajo provokativnost; za svojo turnejo Divided States of America so se preoblekli v ameriške vojaške uniforme.

Dejan Knez, ki je izmed članov Laibacha tisti, ki ga najlaže povezujemo z likovno dejavnostjo skupine, saj je bil za kratek čas celo vpisan na ljubljanski ALU (v I. letnik leta 1980/81), se je po daljšem obdobju odsotnosti Laibach Kunsta iz galerij predstavil z lastnim projektom, prvič kot A. D. Knez, v ljubljanski Galeriji Kapelica februarja 2006. Dogodek je bil napovedan kot zvočno-vizualni projekt 300.000 V. K. (Verschiedene Krawalle) – Titan in odprtje razstave Time Exposures. To je bila serija slik kot vizualna referenca albuma Titan, ki je nastajala sočasno z misijo satelita sonde Cassini in Saturn-Huygens, ki ji je bil zvočni album posvečen. Poleti leta 2007 se je pod tem imenom s slikarskimi deli v mešanih tehnikah vnovič predstavil v ljubljanski Mestni galeriji II, skupaj s slikarjema Janezom in Janezom Mišem Knezom, svojima očetom in bratom.

Najpomembnejši prispevek Laibach Kunst k slovenski umetnosti je princip RETROAVANTGARDE, ki je pozneje postal osrednja strategija NSK. Poleg tega je v slovenski umetnosti odprl številna nova ali ne dovolj obdelana vprašanja: problematiko razvoja rokovske kulture in pank ideologije ter njenih metamorfoz, vprašanja angažiranosti v umetnosti, odnos med kičem in avantgardnostjo, problem in definicije kiča v likovni umetnosti, učinke množične kulture in medijev pri umetnostni proizvodnji ter vlogo šoka v angažirani umetnosti.

Performans

V 80. letih sta delovali tudi dve glasbeni skupini, pri katerih je bila močno prisotna ideja imidža: Laibach (1980–) in Borghesia (1982–1995). Delovanje obeh je bilo na koncertih izvedeno ne zgolj kot glasbeni dogodek, temveč kot celostno delo s projekcijami, glasbo in performansom, pri čemer je igralo pri obeh zelo pomembno vlogoi telo, pri Laibachu (LAIBACH KUNST) predvsem v smislu skrajne disciplinarnosti in nenehne podrejenosti režirani vlogi, kar skupina goji še danes, medtem ko je Borghesia gradila svojo estetiko ravno obratno, s podobjem tabuiziranega, prepovedanega in potlačenega. Leta 1984 je v Cankarjevem domu uprizorila zelo odmeven performans Lustmörder, ki je zaradi družbene kritičnosti sprožil številne polemike po vsej Jugoslaviji.

Retroavantgarda

V slovenskem prostoru je bil prelomen dogodek razstava Ausstellung Laibach Kunst – Monumentalna retroavantgarda leta 1983 v Galeriji ŠKUC, ki je kmalu postala najpomembnejše središče tovrstne umetnosti, najprej pod vodstvom Dušana Mandića in zatem Marine Gržinić, ki je po tem, ko je bil pojem uporabljen in teoretsko utemeljen, postala tudi teoretičarka te produkcije. Strategije realizacije in reprezentacije retroavantgarde pa so dobile svoj ustaljen izraz na razstavah, ki se jih je udeležila skupina IrwinIRWIN. To so bile novoletna prodajna razstava leta 1984/85 v omenjeni galeriji, predstavitev slike Vstajenje gledališča sester Scipion Nasice na razstavi Nove tendence v umetnosti in množični kulturi '80 prav tam februarja 1985 ter projekt Was ist Kunst, ki ga je skupina začela maja 1985 z montažo preteklih -izmov iz slovenske zgodovine umetnosti: socialističnega realizma in modernizmov 60. let. Eden ključnih dogodkov za zgodovino gibanja pa je bila predstava oziroma retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice (1983–1987, KOZMOKINETIČNI KABINET NOORDUNG), izveden leta 1986 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pri tem monumentalnem večmedijskem spektaklu so sodelovale vse skupine umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK, Nova slovenska umetnost) (1984–): glasbena skupina Laibach (LaiBACH KUNST), likovnoumetniška skupina Irwin, oblikovalska skupina Novi kKolektivizem ter Oddelek za čisto in praktično filozofijo, saj so se vse identificirale s pojmi retrogarda, retroavantgarda in retroprincip.

Po razglasitvi neodvisnosti Slovenije leta 1991 je NSK leta 1992 ustanovil lastno »Državo v času«. Ta projekt je v 90. letih izvajala predvsem skupina Irwin V tem okviru sta nastali Ambasada NSK in Konzulat NSK, ki ju lahko razumemo kot specifični družbeni instalaciji, ki simbolično in umetniško posnemata prenos fenomena NSK v drug kulturni, družbeni in politični prostor. Prvi projekt NSK Države v času je bil NSK Ambasada Moskva leta 1992. Na povabilo ruskih umetnikov in kritikov je bil projekt izveden v kontekstu apt-arta (apartment art – umetnost v stanovanju), ki se je začel v 80. letih in poudarja status zasebnega prostora v obdobju komunističnega totalitarizma. Predstavlja poskus iskanja političnih in osebnih umetniških poti, ki potekajo vzporedno z uradnimi institucijami. Z njimi so fizično povezane, politično in kulturno pa so od njih oddaljene. Zasebno stanovanje na Leninovskem prospektuvi aveniji 12 v Moskvi so imenovali NSK Ambasada. Prostor so okrasili z umetniško izoblikovanimi insignijami državnega veleposlaništva, v njem je skupina IRWIN razstavila slike iz cikla Kapital, predstavljeni pa so bili tudi plakati, oblikovalski izdelki in video ter glasbena dela skupine Laibach ter posnetki Kozmokinetičnega kabineta Noordung. Zvrstilo se je več predavanj in javnih razprav z gosti: povabljenimi kritiki, teoretiki, umetniki iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Rusije. Mesec dni so razpravljali o položaju umetnosti po padcu komunizma na Vzhodu, kar je bilo pozneje dokumentirano v knjigi NSK Embassy Moscow: How the East Sees the East (1993). V okviru projekta so IrwinIRWIN, Josif Bakstein, Marina Gržinić, Eda Čufer, Olga Holmogorovna, Elena Kurljanceva, Georg Litičevski, Viktor Misiano, Dimitrij Prigov in Konstantin Zvezdočotov sestavili in podpisali Moskovsko deklaracijo z izhodišči v zgodovinskih, družbenih, političnih, kulturnih in umetniških vzhodnoevropskih sistemih. Eden temeljnih motivov projekta je bil organizirati mednarodno umetniško akcijo zunaj institucionalnih sistemov v okviru mreže enako mislečih posameznikov. Sredi 90. let so prenos fenomena NSK Ambasada razširili še na druge kulturne, družbene in politične kontekste v Umagu, Dublinu, Gentu, Berlinu, Sarajevu, Firencah in Pekingu in v virtualne prostore (NSK Electronic Embassy, 1995). NSK je vzpostavil reprezentacijsko konstrukcijo slovenske zgodovine likovne umetnosti kot zgodovino, ki se spominja skozi recikliranja in retro usmeritve. Deloval je skozi ukvarjanje z zgodovino in lastno vzhodno pozicijo v obliki East Art Map. Skupina Irwin IRWIN je v sodelovanju z Michaelom Bensonom 6. junija 1992 izvedla akcijo Črni kvadrat na Rdečem trgu, leta 1996 pa v okviru projekta Transnacionala, enomesečnega potovanja mednarodne skupine umetnikov z vzhodne na zahodno obalo ZDA, reflektirala odnos Vzhod-Zahod.

Zvok

Sinteza zvoka in slike je nato, od konca 70. let, v rokah glasbenih skupin, kot sta Laibach (LAIBACH KUNST) in Borghesia, ter video umetnikov (VIDEO). Borghesia izvira iz gledališke skupine FV 112/15, ki so jo leta 1979 v Ljubljani ustanovili študentje sociologije in filozofije. Kot glasbena skupina so začeli delovati leta 1982 in bili odtlej pri produkciji videospotov in videoprojekcij ob glasbenih dogodkih vseskozi povezani z video ustvarjalci (Zemira Alajbegović, Neven Korda). Po razpadu skupine Borghesia leta 1995 je njen edini stalni član, Aldo Ivančić (1959–), nadaljeval podobno prakso s skupino Bast.

Za Pri povezovanjue zvoka kot elektronske glasbe z vizualnimi učinki v živo je pomembna tudi klubska (sub)kultura, kjer se inovativnejši zvočni dogodki v smisluki je najbolj živahna v Ljubljani, produkcije vizualnega materiala in izvajanja glasbe v živo odvijajo predvsem v klubih METELKOVE MESTA (Gromka, Channel Zero, Mizzart, Tiffany, Monokel, Menza pri koritu, Gala hala), pa tudi v K4, na Gradu Kodeljevo, v SubSubu, Tovarni Rog in v KUD-u France Prešeren. Od začetkov s predvajanjem videa z analogno televizijsko opremo pri klubskih glasbenih dogodkih, s čimer je z Borghesio v 80. letih pričel Neven Korda, nadaljevala pa skupina Laibach, se je Z vidžejanjeem, sredi 90. let, razširilo, sprva kot oblikovanje videa v živo ob spremljavi elektronske glasbe še vedno z analogno opremo prikazovanjem lastne vizualne produkcije kot atmosferične spremljave didžejev, je začela pri VJ B1ST (Stanka Brljević), konec desetletja pa pri skupini code.ep in njenimi VJ člani: Nashi (Martin Bricelj), Ozo (Ozren Škondrič), linefeed (Luka Frelih), Mina Fina (Mina Žabnikar) ter VJ skupini Sidewalk (Uroš Veber, Žiga Testen, Marko Mrdženović), ki deluje znotraj skupine Edge Department. Z digitalno opremo so jim sledili Luka Dekleva, Nova deViator (Luka Prinčič), skupina Dekaos (Jaša Gladež, Boštjan Božič), tandem Neja + Aka (Neja Engelsberger in Akaša Bojič), VJ Rasta on the Mouse (Andrej Intihar), tem pa najmlajša generacija VJ-ev, ki delujejo samostojno in znotraj različnih avdiovizualnih skupin: Fšk (Boštjan Čadež), Delta Nu (Maja Smrekar), Rex (Petar Perčić, tudi član skupine ZEK Crew), Ana Pečar in drugi. sredi 90. let, potem pa se je uveljavilo vidžejanje, v katero se v veliki meri vključuje tudi najmlajša generacija likovnih umetnikov (kolektivi Codeep, Edge Department Radyoyo in Sindikat ter posamezniki Luka Dekleva, Mina Žabnikar, Maja Smrekar, Ozren Škondrič).