Vladimir Lakovič
Eksistencialistična figuralika
Vladimirja Lakoviča (1921–1997) je pred vojno poučeval France Kralj in leta 1940 je mladi slikar razstavljal z njegovo skupino Slovenski lik. Po vojni, po akademiji in opravljeni slikarski specialki pri profesorju G. Stupici je na njegovo slikarstvo kot senca legala temina doživetja, izkušnje zapora in taborišča, kamor so ga kot ujetega partizana leta 1943 zaprli Nemci. Taboriščni tematiki je podredil vsa likovna sredstva, hladen kolorit, ekspresivno deformirano človeško telo in utesnjen eksistenčni prostor.
Fantastična umetnost
Omejitev na figuraliko pomeni, da tovrstna umetnost s prepoznavnimi detajli ohranja sporočilnost, zato je lahko tudi kritična ali, bolje, obsojajoča, vendar ne tako, da bi se lotevala kolektivnih problemov, temveč je usmerjena osebno. To se morda najjasneje pokaže prav pri vodilnem slovenskem predstavniku fantastične umetnosti, Francetu Miheliču (1907–1998). Vir za svojo umetnost je odkrival v arhetipskem, kot se je oblikovalo v domačem ljudskem izročilu, slovenske etnografske posebnosti, predvsem kurenta, demone in gozdne vile, pa je postavil v središče svoje ikonografske imaginacije. Vendar se je domače tradicije namesto na ilustrativen način vesnanov pod vplivom povojnih abstraktnih tendencteženj, predvsem LIRIČNE ABSTRAKCIJE, loteval poetično in z osebnim vpisom, včasih utemeljenim v lastni robni predvojni socialni izkušnji. Takratne »pošastne« socialne razmere so iz intenzivnega občutja eksistenčne stiske, tudi lakote, rojevale blodnje in privide, temačne ali, nasprotno, idealizirane. (Tukaj velja opomniti na tesno povezanost izvornega francoskega nadrealističnega gibanja s komunistično ideologijo!) Pomemben vpliv na njegovo ikonografijo pa je imelo tudi doživetje vojnih grozot, saj je kot umetnik-partizan od blizu opazoval pustošenje vojne. Pogled na pohabljena telesa, dele okostij in lobanje je zapustil tako močan vtis, da so okrnjena in izjedkana telesa človeka, živali in prividnih pošasti postala Miheličev prepoznavni znak v slikarstvu in grafiki, zelo pomembna pa tudi v risbi, posebej pastelu. Iz sorodnih vzgibov so se fantastične prvine uveljavljale tudi pri slikarju Mariju Preglju (1913–1967). Kljub temu da fantastičnost na splošno ni vezana na določen slog ali zgodovinsko obdobje, lahko opazimo, da je tovrsten način prikazovanja stvarnosti v vseh obdobjih civilizacije spodbudilo pričakovanje, strah ali kataklizmično doživetje vojne. Zato lahko fantastične prvine odkrivamo tudi v ciklu Nismo poslednji Zorana Mušiča (1909–2005) in taboriščnih reminiscencah Vladimirja Lakoviča (1921–1997).
Ilustracija
V skupino, ki je intenzivneje začela delovati (tudi) na področju ilustracije po letu 1945, sodijo najprej tisti, ki so si prve izkušnje nabrali že prej, F. Mihelič, M. Pregelj, M. Sedej, Nikolaj Omersa (1911–1981), in mlada generacija, ki je v tem času zaključila šolanje na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti, Vladimir Lakovič (1921–1997), I. Šubic, I. Seljak - Čopič, Jože Ciuha (1924–), Milan Bizovičar (1927–2006), Štefan Planinc (1925–), Melita Vovk (1928–), Albin Rogelj (1922–), Aco Mavec (1929–1982), Božo Kos (1931–2009, ni diplomant AUU), zadnji trije predvsem kot karikaturisti, pri čemer velja omeniti nov pojav, uveljavitev generacije. Kmalu po vojni so se ilustriranja kot samostojnega poklica lotile tudi umetnice, prav tako po zaključenem akademijskem študiju, in prevzele pobudo na področju, ki je bilo pred vojno izključno moško. Vsesplošni povojni preporod in želja po obnovi, pomanjkanje otroškega in mladinskega leposlovja ter novo ideološko okolje so sprožili nastajanje novih založb (npr. Mladinska knjiga, ustanovljena 1945), izdajanje večjega števila knjig in posledično živahno ilustratorsko dejavnost, ki je bila zapažena tudi mednarodno. Predvsem generacija »pravljičark«, pionirk povojne ilustracije, je utrdila sloves slovenske ilustracije v svetu s številnimi nagradami v jugoslovanskem in širšem mednarodnem prostoru, danes pa njihova dela uvrščamo v klasični repertoar slovenske ilustracije. Vse avtorice so (bile) ustvarjalke specifičnega avtorskega rokopisa, vse z govorico povsem svojstvenega razpoloženja, ki otroke nagovori z njihovega pogleda na svet. Mednje uvrščamo Marlenko Stupico (1927–), Lidijo Osterc (19293–2006), Ančko Gošnik Godec (1927–) Marjanco Jemec Božič (1928–), pa tudi Rožo Piščanec (1923–2006) in včasih mlajši Jelko Reichman (1939–) ter Marijo Lucijo Stupica (1950–2002), ki sta začeli delovati nekoliko pozneje. Pogojno bi za njihovi njihovo predhodnici predhodnico lahko imenovali Marijo Vogelnik (1914–2008), predvsem zaradi njenega raziskovalnega odnosa do ustvarjanja, in morda še Cito Potokar (1915–1985).