Zmago Lenárdič

Informel

V 80. letih, ko so si s silovito dinamiko začeli sledili različni na postmodernistični način reciklirani modernistični -izmi, je Bienale mladih na Reki leta 1985 in zlasti 1987 kot reakcijo na NOVO PODOBO uveljavil novi informel. Slovenski predstavniki so bili: Vlado Stjepić (1962–), Ivo Prančič (1955–), Marjan Gumilar (1956–), Igor Fistrič (1957–), Sandi Červek (1960–). Še vedno je bilo, kot pri zgodovinskem informelu, prisotno ostajanje na robu mimetičnosti, vendar tokrat površina ni bila niti izhodišče niti cilj. Slikarjem je šlo bolj za retorični učinek haptičnosti, pogosta je bila govorica geste. Najbližji pravemu razumevanju informela je bil Brane Sever (1958–). Pri številnih izmed omenjenih avtorjev so še danes prisotne sledi informela, predvsem v odnosu do materije, geste in rokopisa. V 80. letih je bilo odmeve mogoče zaslediti tudi v zgodnjih delih najmlajših slikarjev, zlasti pod vtisom privlačnosti slikarstva Anselma Kieferja: predvsem pri Zmagu Lenárdiču (1959–), pa tudi pri Tadeju Pogačarju (1960–) in Silvestru Plotajsu - Sicu (zdaj Sicoe, 1965–).

Oblikovano platno

V slovenski umetnosti se je fenomen oblikovanega platna pojavil sočasno kot drugod po svetu. Medtem ko so v 60. letih umetniki, kot so F. Stella, Ellsworth Kelly in Robert Mangold, sledili interesom ameriškega minimalizma (MINIMALIZEM), se je pri nas problem oblikovanega platna prvič pojavil v povezavi s tedaj aktualnim INFORMELOM. Zaradi prevlade figuralike v slovenskem slikarstvu 60. let je nov pojav na likovno sceno stopal počasi in negotovo. Sredi 70. let se je z abstraktnimi tendencami začelo drugačno vrednotenje slike, usmerjeno na v analitično proučevanje medija, njegovih sredstev, metod in možnosti (PRIMARNO SLIKARSTVO); velik razcvet in sintetično izrabo različnih izraznih možnosti pa je sprožilo slikarstvo NOVE PODOBE v 80. letih. V 90. letih je vzniknilo novo zanimanje za oblikovano platno pri mlajši generaciji, ki je v svojih delih ponudila nove interpretacije in likovne rešitve. Danes slovenska umetnost beleži bogato in svojevrstno tradicijo likovnega ukvarjanja z oblikovanimi platni. Glavni predstavniki te problematike so: Rudolf Kotnik, Emerik Bernard, Tugo Šušnik, Sergej Kapus, Jože Slak - DžokaĐoka, Savo Valentinčič, Andrej Trobentar, Zmago Lenárdič, Dušan Fišer in Aleksij Kobal.

Sredi 80. let se je pojavila mlada umetniška generacija, ki je uporabljala izraz in postopke, ki so spominjali na informel in se tako odvrnila od estetike nove podobe, neoekspresionizma in dekorativnega slikarstva. V tem kontekstu je Zmago Lenárdič (1959–) zasnoval vrsto slik z naslovom Palpacija prostora (1987–). Palpacija pomeni preiskovanje organov, tkiv in telesnih votlin z otipavanjem, tako da že sam naslov sugerira značaj del. Ta so mesnate, snovne slike iz debelih pastoznih barvnih nanosov in raznih materialov, med drugim tudi slame. S podvajanjem robov slik, ki so na stenah razporejene v skupine po tri ali štiri, dosega ritmizacijo in gibanje slikarske snovnosti. Slike dopuščajo optični vstop v slikovni nosilec, po drugi strani pa delujejo kot napete živalske kože in so izrazito materialne. V 90. letih Lenárdič slike vključuje v multimedijske instalacije, kjer se začne vzpostavljati nov odnos med slikovnim in dejanskim prostorom.

Slikarstvo okoli leta 2000

Omeniti velja še nekaj izrazitejših individualnih pristopov ter samosvojih slikarskih prisotnosti na našem prizorišču. Poudarjeno raziskovalen značaj ima delo Zmaga Lenárdiča (1959–), ki nenehno problematizira status slike in slikarskega dejanja, v kar vedno, brez izjeme, vključuje tudi ozaveščen teoretski diskurz. Lenárdiča slika ne zanima samo kot avtonomna dvodimenzionalna projektivna površina, saj se že vse od svojih ustvarjalnih začetkov ukvarja s premakljivostjo njenih medijskih meja, zlasti v obliki prostorskih postavitev, ki vključujejo tudi druge medijske izraze. Ob svoji razstavi Tekoči prostor II (2007, Galerija sodobne umetnosti, Celje) je začel uporabljati nov termin, »sekvenčno slikarstvo«. Andrej Brumen Čop (1967–) v razpetosti med subjektivnostjo in optičnostjo uporabi zabrisanost kontur kot trik, da nas spodnese v soočenju s potlačenim, zavrženim in nesprejemljivim.

Svetloba

Zmago Lenárdič (1959–) in Božidaro Kemperle (1955–) sta problemu svetlobe oziroma teme posvetila razstavo Ni téme ni teme leta 2001 v Umetnostni galeriji Maribor. B. Kemperle je ustvaril pokrajino teme, v kateri nam pobliskavanje z ekranov, utripanje zavornih luči in neona odkriva posamezne oblike. Osvetljenost je različno intenzivna in različno stopnjevana ter določa dialog med objektom in sliko (Lenárdičeva dela), pri čemer slednji ne odvzame njene barvne identitete, temveč jo na nevsiljiv način nadgradi. Tako pride do simbioze med sliko, objektom in svetlobo.