Lojze Logar
Ekspresivni figuraliki
Med najpomembnejše predstavnike tega novega pojava spadajo Metka Krašovec (1941–), Zmago Jeraj (1937–), Boris Jesih (1943–), Lojze Logar (1944–) in Franc Novinc (1938–), generacija, ki je na ALU diplomirala okrog leta 1965. Začetek njihove ustvarjalne poti je zaznamovalo soočenje z esteticizmom LJUBLJANSKE GRAFIČNE ŠOLE, z njenim formalizmom, stilizacijo in perfekcionizmom. Njihov prelom s tradicijo se kaže v odstopanju od teh načel. Pri tem Ljubljanski grafični šoli ne gre odrekati pomena, ki ga je imela za razvoj slovenskega modernizma, ki pa je postopoma postajal preveč akademski, da bi ga mlada generacija še lahko posvojila.
Pojem ekspresivna figuralika se je prvič pojavil, ko je Aleksander Bassin leta 1968 v Galeriji Kulturnog centra v Beogradu pripravil razstavo mladih slovenskih umetnikov in jo naslovil Ekspresivna figuralika mladog ljubljanskog kruga. Odločilni impulz za odkritje novega pojava je dal III. Trienale likovnih umetnosti leta 1967 v Beogradu, ki je predstavljal nove tendence težnje v umetnosti, mdr. novo figuraliko (izmed slovenskih umetnikov jo je predstavljal Z. Jeraj). Ješa Denegri je v oceni razstave, naslednje leto objavljeni v Sintezi (št. 8, str. 53), zapisal, da je »v generaciji mladih zelo močna teza nove figuralne ekspresije sodobnega zvena«. Tej razstavi je sledila skupinska mednarodna razstava Dimenzije realnega Enrica Crispoltija, na katero so bili uvrščeni tudi jugoslovanski umetniki (od slovenskih Z. Jeraj). NOVA FIGURALIKA, ki je tako dobila domovinsko pravico v Jugoslaviji, je postopoma začela postajati nov slovenski umetnostni trend. Ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga je bila leta 1969 postavljena v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž, šele naslednje leto, leta 1970, pa v okviru Ateljeja '70: ekspresivni figuraliki tudi v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani na razstavi Ekspresivni figuraliki (A. Bassin). Ta razstava predstavlja nekakšen višek njihovega delovanja, saj so ekspresivne figuralike že kmalu, leta 1970 (v okviru Ateljeja '70 so razstavljali celo nekaj mesecev prej), zamenjali NEOKONSTRUKTIVISTI. Leta 1970 je bila v ljubljanski Mestni galeriji še razstava Kostje Gatnika, M. Krašovec, L. Logarja in F. Novinca, že leta 1972 v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu pa so bili vsi skupaj predstavljeni na razstavi Mladi slovenski umetnikjetnici '72 (A. Bassin).
Grafično produkcijo te mlade generacije je podpiral Zoran Kržišnik, saj jim je odpiral vrata Ljubljanskega grafičnega bienala in jih vključeval v skupinske grafične razstave v tujini. Zgodovinsko vlogo ekspresivne figuralike je ovrednotila razstava Ekspresivna figuralika avtorice Zdenke Badovinac leta 1987 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani (M. Krašovec, L. Logar, B. Jesih, Z. Jeraj in F. Novinc).
Z. Badovinac razlaga, da so imeli kritiki z ekspresivnostjo v mislih zlasti formo. Tisti, ki so termin uporabljali, so ga utemeljevali predvsem z ekspresivnejšim obrisom figure pri M. Krašovec in L. Logarju ter z deformacijo figur in sintetično poenostavitvijo členov pri B. Jesihu. Razloge za poudarjeno ekspresivno dimenzijo so likovni kritiki iskali v »naši tradicionalno ekspresivno obarvani figuraliki« in nikoli do konca razvitem slovenskem ekspresionizmu in novi stvarnosti. Pri tem pa ekspresivnost ni bila mišljena kot »ekspresionizem v ozkih okvirih vulkansko bruhajočega razdejanja«.
L. Logar se je odkrito in brez zadržkov loteval erotičnih tem, pri čemer se kljub podajanju erotičnega ugodja ni izogibal dodajanju kritičnih tonov zaradi izrabe ženskega telesa v oglaševalski industriji. Svojo kritiko komercializacije erotike v imenu porabništva podaja blago, z ironijo. Zato je pogosto dvoumen in gledalcu ni jasno, ali je občudovalec ali kritičen opazovalec krasnega novega sveta, polnega ugodja, ki ga omogoča hitra ponudba in zato takojšnja zadovoljitev želje. Svojo kritično ost Logar blaži tudi s poenostavljenostjo oblik, ki nam, gledalcem, dopušča, da se zadržujemo v zgolj formalnem ugodju likovne celote. Je najdoslednejši grafik, najprej uporablja litografijo, po letu 1973 začne uporabljati sitotisk.
Ob omenjenih avtorjih lahko v okvir ekspresivne figuralike uvrstimo tudi nekatere druge, manj značilne predstavnike, na primer Hermana Gvardjančiča (1943–), pa tudi Kostjo Gatnika (1945–) z B. Jesihu in L. Logarju sorodno nagnjenostjo do obravnavanja odtujenega erotizma, ki ga producirajo mediji v porabniški družbi. V slovensko umetnost se je slednji bolj zapisal kot avtor STRIPOV v letih 1969–73, leta 1977 izdanih kot Magna purga (danes in nikdar več).
Fotografija in umetnost
Najbolj nazorno je bila fotografija kot orodje uporabljena v FOTOREALIZMU ob koncu 60. let. Umetniki so na platnu z različnimi slikarskimi in grafičnimi tehnikami ustvarili podobo, ki je sledila fotografskemu posnetku. Pogosta je bila uporaba airbrusha, sitotiska ali litografije, tudi prenosa fotografije s pomočjo fotografskih emulzij, od 90. let dalje pa uporaba raznih digitalnih brizgalnih ali laserskih tiskalnikov. Vzporedno s fotorealizmom so se v Sloveniji uveljavili vplivi poparta, ki je kritično prikazoval razvijajočo se porabniško družbo, ki svet zapolnjuje z izobiljem predmetov. Svet medijev, zabavne industrije in vsakodnevnega porabništva je oblikoval nove ikone – te so naši umetniki obravnavali kritično, tako, da so jih ponavljali, s tem praznili njihov pomen, povečevali ali izpostavljali detajle. Ikonično plat poparta odkrivamo pri Lojzetu Logarju (1944–) v delih iz 70. let, veristično pa pri Francu Berčiču - Berku (1946–), pri katerem najdemo nadnaravne povečave in detajle podob porabniške družbe, ki so nastale na podlagi reklam ali drugih fotografij, objavljenih v časopisju.
Geometrična abstrakcija
S problematiko geometrične abstrakcije so se v nekaterih ustvarjalnih obdobjih eksperimentalno soočali Franc Mesarič (1938–), Lojze Logar (1944–), Dušan Kirbiš (1953–) in Janez Bernik (1933–).
Konceptualizem
Nekateri vidiki konceptualizma so se uveljavili tudi v delovanju drugih ustvarjalcev – s tovrstnim dogajanjem je gosto zapolnjeno predvsem leto 1969. Kostja Gatnik (1945–) in Lojze Logar (1944–) sta ob svoji pretežno slikarski usmeritvi tega leta v Ggaleriji Loškega muzeja na Škofjeloškem gradu pripravila razstavo Izdelki in prostor galerije zapolnila s svojimi »proizvodi« iz industrijskih materialov. Vinko Tušek (1936–) pa je istega leta ob pomoči M. Pogačnika nad kanjonom Kokre razpel vrvno konstrukcijo, na katero je obesil 15 metrov visok mobil, sestavljen iz poslikanih plošč, ki so se vrtele v vetru. Leta 1970 pa je na manjši skupinski razstavi v atriju Tavčarjeve 43 v Kranju oblikoval prvi ambient, sestavljen iz pravokotnih, prosto visečih in v naravnem gibanju premikajočih se platen. Nekaj mesecev zatem se je na razstavi Atelje '70: neokonstruktivisti v Moderni galeriji pridružil NEOKONSTRUKTIVISTOM in tako v njihovo gibanje vnesel nekaj konceptualističnih prvin. L. Logar pa je v 70. letih, ob tem ko je bil eden vodilnih mladih predstavnikov LJUBLJANSKE GRAFIČNE ŠOLE, podvomil v smiselnost vstopanja v ustaljena institucionalna galerijska razmerja in leta 1976 namesto slik v Mestni galeriji na stene pritrdil listke z napisi: »Tu bi lahko razstavljal Lojze Logar.« Konceptualizem se je v 70. letih na eklektičen način nadaljeval tudi v delovanju GRUPE JUNIJ.
Ljubljanska grafična šola
V začetku 70. let so se Ljubljanski grafični šoli pridružili Danilo Jejčič (1933–), Jože Spacal (1939–), Drago Hrvacki (1936–), Metka Kraševec (1941–), Lojze Logar (1944–) in Gorazd Šefran (1945–), pa tudi Zvest Apollonio (1935–2009), ki se je posvetil tedaj priljubljenemu sitotisku. To novo tehniko so sprejeli tudi nekateri starejši ustvarjalci. V okvir Ljubljanske grafične šole so se uvrstili tudi Boris Jesih (1943–), Štefan Galič (1944–1997), Branko Suhy (1950–), Zora Stančič (1956–), Črtomir Frelih (1960–), Samuel Grajfoner (1962–) in nekateri drugi.