Richard Paul Lohse

Geometrična abstrakcija

Nasploh pomenijo 70. leta oživitev geometrične abstrakcije, ki se zgleduje po ameriškem minimalizmu, umetnosti »ostrih robov« (hard-edge) in evropski povojni konkretne umetnosti (npr. M. Bill in R. P. Lohse) ter angleškem barvnem kiparstvu (A. Caro, P. King idr.), navzoče pa so tudi težnje optične in kinetične umetnosti. V tem kontekstu največji zamah prispevajo NEOKONSTRUKTIVISTI, predvsem na slikarskem področju Drago Hrvacki (1936–) in Danilo Jejčič (1933–). Za oba je značilen premišljen izbor in uravnoteževanje barvnih in oblikovnih razmerij, s katerimi preizkušata in raziskujeta njihove različne možnosti in kombinacije. Oba sta se v 70. letih začela intenzivno posvečati barvnemu sitotisku, ki ga opredeljuje uporaba geometrijskih likov in teles. Na sitotiskih Hrvackega, ki izhajajo tako iz njegovih kiparskih kot slikarskih raziskav, se v učinkih barvnih vibracij nakazujejo prvine optične umetnosti. Tudi pri Jejčiču so navzoče permutacije izraznih prvin, ki ustvarjajo ritmične strukture z močno optično iluzijo. Nekatera njegova dela se z razumsko in natančno organizacijo približajo tehnizirani računalniški estetiki.