Aprilija Lužar

Feministična umetnost

Redke pa so umetnice, ki s svojimi deli segajo na področje političnega aktivizma. Ena takih je Aprilija Lužar (1963–), ki je estetsko sporočilo likovnega dela presegla s poseganjem v družbeno aktualne teme, predvsem na področja nasilja nad ženskami, ženskega telesa, pravice do istospolne usmeritve in statusa ženske v sodobni družbi. Njen multimedijski projekt Ženski taxi je leta 2002 zmagal na mednarodnem natečaju V-Day Stop Rape Contest, ki spodbuja izvirne strategije za preprečevanje nasilja nad ženskami, za njim pa stoji ameriška aktivistka in avtorica kultnih Monologov vagine Eve Ensler. Nagrada je omogočila, da je bila akcija izvedena tudi v Sloveniji, v okviru festivala Mesto žensk (2002). Ženski taxi je ženska umetniška transportna terapevtska akcija, ki vzpostavlja komunikacijo med umetnostjo, javnostjo, mediji in ženskami v skupnem prizadevanju proti nasilju. Projekt vključuje ulične akcije, odprto mobilno telefonsko linijo za ženske, žrtve seksualnega nasilja in homofobije, ter anonimen in brezplačen prevoz potnic. Vožnja s taksijem in avtorico kot taksistko je terapija. Potnica izpove doživeto nasilje in tako sodeluje pri nastajanju umetniškega projekta. Skozi umetniški proces razgrajuje zaznavo sebe kot žrtve. V galeriji, kamor jo taksi popelje, potnica simbolično odvrže izpovedi ali konkretne stvari, ki jo povezujejo s situacijo preživetega nasilja. Ženski taxi ponuja tudi informacije o ženskih pravicah in ciljih akcije. Lužarjeva se loteva tudi tem, kot je nelagodje žensk pri uživanju v lastnem telesu, ki mu botrujejo družbeni predsodki. Njeno delo Masterbacija se je začelo leta 1987 kot risbe na pisemskih ovojnicah mednarodnega aktivističnega dopisovanja z namenom političnega vrednotenja užitka bivanja in prešlo do nadgradnje z risbami, perfomansom in videom. Že med študijem na sarajevski akademiji je na poštnih pošiljkah začela upodabljati ženske, ki masturbirajo. Pravi, da je ženskam težko uživati v lastnem telesu, ker ga tudi zaradi družbenih predsodkov ne poznajo dobro. Multimedijski projekt Masterbacija označuje samouresničitev ženske skozi aktivno, kulturno in politično realizacijo v tem prostoru in času. Umetnica razlaga, da je Masterbacija umetnost kreiranja moči zavedanja ženske, lezbijke. Projekt je bil leta 2002 v treh fazah predstavljen v klubu Monokel na Metelkovi.

Mednarodna razstava Moški (2001) v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, na kateri so sodelovali umetnice in umetniki, kaže na to, da v sodobnih feminističnih umetniških praksah ne gre več le za ženske, ampak za raziskovanje spolnih vlog moških in žensk. Razstava se je ukvarjala s temo moškosti, ki jo je v sodobni likovni produkciji redko zaslediti, predvsem pa je bila pomembna vpeljava »ženskega« pogleda na moškega. Hkrati je izpostavila problematiko nezavedanja raznolikosti moških in moškosti ter protislovnih slojev spolne, socialne in politične identitete posameznih moških. Koncept razstave lahko opredelimo kot postfeminističen, vendar je mogoče v Sloveniji o umetnostnem postfeminizmu ali novem feminizmu, ki temelji na tezi, da sta se položaja spolov v sedanji družbi spremenila in izenačila, in predstavlja že skoraj premik onkraj feminizma, govoriti le pogojno, saj nismo zares doživeli njegove prve pojavne oblike. Tudi razstava Pičke – Sisters are doing it for themselves (2006) v Galeriji erotike Račka v Celju, postavljena v prostorih nekdanjega peep-showa, tradicionalno namenjenega moškemu užitku, je izvedla temeljit obrat v smer feministične oz. lezbične ikonografije in se posvetila ženskemu užitku, saj je želela spremeniti žensko iz spolnega objekta peep-showa v spolni subjekt. Na njej so sodelovali umetniki in umetnice, med njimi tudi tandem Eclipse, Rajko Bizjak (1963–) s fotografijami sramnih ustnic kot eksotičnih cvetov, A. Lužar z Masterbacijo in Polona Tratnik (1976–) z Monologi, odzivom na literarno delo Eve Ensler Monologi vagine, v katerem je moške prikazala kot intimno čuteče in krhke posameznike, vagino pa kot simbol čiste spolnosti, ki vzbuja tako pri ženskah kot pri moških nasprotujoča si čustva. Delo je gledalcu zastavljalo vprašanje, ali je resničen dialog med dvema subjektoma zaradi enkratnosti posameznikovega, moškega in ženskega, doživljanja sploh možen in ali smo obsojeni na samogovore, ki zaradi različnosti v predstavah in hrepenenjih potekajo drug mimo drugega.