Svetlana Makarovič
Ilustracija
Tudi koncept knjige, v kateri je pisec besedila in avtor ilustracij ista oseba, ima že predvojno tradicijo. Tako so bile leta 1921 zasnovane Pravljice Ilke Vašte (1891–1967), leta 1929 pa so izšle Rdeče lučke ali risbe o ljubezni M. Maleša. Pesnico, pisateljico in likovno opremljevalko svojih knjig združuje v sebi tudi sodobnica Svetlana Makarovič (1939–), ki je konec 80. let napisala in likovno obogatila Mačje leto in Pekarno Mišmaš. Za svojega ilustratorja je pozneje izbrala bolj disneyjevsko navdahnjenega Gorazda Vahna (1969–). Tovrsten izziv je že pred tem uspešno premagala arhitektka, plesalka, plesna kritičarka ter slikarka M. Vogelnik s pravljicami O deklici, ki je prehitro rasla (1965). Arhitektka pa je tudi Lila Prap (Lilijana Praprotnik Zupančič, 1955–), ki se tudi v svetu že nekaj časa uspešno uveljavlja tako s svojimi iskrivo duhovitimi besedilnimi domisleki kot z domišljeno redukcijo oblik predvsem v otroški ilustraciji. Tudi mlajša Mojca Osojnik (1970–) je posegla na obe področji, npr. z avtorsko slikanico Hiša, ki bi rada imela sonce (2001). Knjige kot objekta, ki ga je mogoče raziskovati z vizualnimi posegi tudi v njegovi predmetnosti, pa se loteva Tomaž Kržišnik (1943–).
Scenografija
Več vabil k sodelovanju, namenjenih raznolikemu avtorskemu naboru imen, je prihajalo s strani Ljubljanskega lutkovnega gledališča (zdaj LGL), kjer je kipar Slavko Hočevar (1927–1996), ki je pri predstavah že pred tem nekajkrat sodeloval s svojimi lutkami, takoj po zaključeni kiparski specialki na ljubljanski Akademiji leta 1956 postal likovni vodja gledališča in to ostal do leta 1970. Predvsem v 60. letih so za to gledališče nastajale slikarsko in kiparsko izčiščene in likovno avtorsko prepoznavne zasnove, kot npr. scenografija (in lutke) za Maeterlinckovo Sinjo ptico Franceta Miheliča (1907–1998) leta 1964, katere gozd prividnih pošasti je idealno odslikal pravljično in sanjsko atmosfero igre. Zato je včasih primerneje kot o scenografiji govoriti o likovni zasnovi predstave, saj so gledališča uveljavljene umetnike k sodelovanju vabila zato, da bi predstavi vdahnili značilni videz svojega siceršnjega ustvarjanja. Tako je Peter Černe (1931–) zaznamoval Saint-Exupéryjevega Malega princa (1979), Jože Tisnikar (1928–1998) pa delo Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico (1986). Pomemben je še prispevek umetnikov Albina Roglja (1929–), Marlenke Stupice Stupica (1927–), Tomaža Kržišnika (1943–), Milana Bizovičarja (1927–), Marije Lucije Stupice Stupica (1950–2002), Kostje Gatnika (1945–) in drugih, vse do danes. Lutke lahko posežejo tudi v dramsko gledališče. Jože Ciuha (1924–) jih je zasnoval za Mlado Bredo Daneta Zajca leta 1981 v Drami SNG. Prav tako se z lutkovnim gledališčem, ki suvereno prehaja v dramsko, ukvarja Silvan Omerzu (1955–), predvsem v okviru Gledališča Konj, katerega soustanovitelj je. Je bolj izrazit oblikovalec lutk kot pa scenograf, formalni vokabular in atmosfero z lutkovnega odra pa prenaša tudi v samostojno, avtorsko risbo.