Makro
Grafiti
Grafiti so se sredi 90. let začeli pojavljati tudi v drugih slovenskih mestih, Mariboru, Celju, Novi Gorici. Nekateri centri so delovali že od začetka 90. dalje, opaženi pa so postali v sredini desetletja. V Mariboru so se grafiti uveljavili kot brezkompromisna reakcija na mestne probleme in postali njegov nepogrešljiv sestavni del. Močno se je razvila grafitarska etika. Pomembno vlogo ves čas igra subkulturni prostor Pekarna, ki zaseda nišo, sorodno ljubljanski Metelkovi. Izredno popularne so postale tudi vlakovne kompozicije, večkrat je uspešno poslikana celotna stranica vagona (t. i. whole car). Med prve mariborske grafitarje spadajo Da Vinci, Makro, Spoon, Dogfucker, Rattone, Sprejer X, Teenager Joke Monse (kasneje Ioke 42 in Egotrip), Foto, Doktor, Dam, OneZ, MBC Ccrew, Sun, Mentol in še nekaj mlajših, vendar jih je med njimi zelo malo še aktivnih.
Netart / Spletna umetnost
Zadnje čase so posebej pogosti t. i. umetniški projekti na spletu, med katerimi velja izpostaviti Makrolab (1994–) M. Peljhana, Problemarket.com ali Problem stock exchange (2002), to je borzno trgovanje s problemi, Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša) in I. Štromajerja, AVBIA (The Associacion of Victims of Biochemical Attacs, 2003) Martina Briclja (1977–), Safe House (2003), spletno pribežališče za svobodna mnenja, Marije Mojce Pungerčar (1964–), Eastartmap.com (2004), spletno evidenco umetnosti druge polovice 20. stoletja v Vzhodni Evropi, skupine IRWIN (1983–), Razvezani jezik (2005), stran za zbiranje živega jezika in njegovih tvorb, Alenke Pirman (1964–), Virtual urban (2000) Marjetice Potrč (1953–) ter spletni arhiv študentskih video del z ALUO Društva Art Net Lab (2000–). Tovrstni projekti izkoriščajo predvsem demokratično dostopnost medija. V njem predstavljajo umetniške projekte ali take z mejnega področja med umetnostjo in znanostjo ter bodisi naslavljajo uporabnika s svojo razvejanostjo, ki gledalca vodi po »prostorsko« zabeleženih mislih ustvarjalca, bodisi se naslavljajo na aktivnega sodelujočega, ki v individualni zaznavi projekta umetniško delo tudi soustvarja. Internet tako postane prostor za anonimno izražanje, skupinsko delovanje in gradnjo skupnega pogleda na dano problematiko, pa naj gre pri tem za očitne ambicije po pisanju zgodovine kot pri East Art Map ali pa za subtilno izpostavljanje večplastnosti časovne stvarnosti, ki modelira jezik, kot pri Razvezanem jeziku. V ospredju je funkcionalni vidik spletnega mreženja, bolj pomembna kot posamezen uporabnik je potencialna možnost povezave skupine uporabnikov prek projekta na spletu.
Performans
V svoje projekte je performans vpletal tudi Marko Peljhan (1969–), npr. leta 1992 v Moderni galeriji v Ljubljani, kjer je postavil tri kratke ritmično-scenske strukture, imenovane Egoritmi. V njih so enakopravno sodelovali igra (Nataša Matjašec), računalniška animacija, glasba, scena in govor, pri čemer so bila video dela, nastala kot integralni deli teh projektov, uporabljana kot ura oziroma takt performansov. Z vidika neklasičnega performansa je zanimiva tudi njegova postavitev Ladomir-Faktura: druga površina-Pričakovali smo vas! v Fribourgu Švici (1995), saj se je na neki točki pokazalo, da je ta performans pravzaprav instalacija, saj se prvotna postavitev med performansom sploh ni spreminjala. Tako je ta performativna instalacija govorila o samozadostnosti v sebi zaključenega sistema, o času, ki je brez pomena, in je že predstavljala ideje, ki jih je M. Peljhan nato razvil v Makrolabu (gl. ZNANOST IN UMETNOST).
Umetnost v javnem prostoru
Omenimo še nekatere pomembnejše projekte, ki jih uvrščamo v drugo skupino: Marko Peljhan (1969–) je s projektom v javnem prostoru Makrolab leta 1997 sodeloval na kasselski Documenti X. Makrolab, samozadostna bivalna in delovna enota, je bil postavljen zunaj mesta na nekem griču, v razstavnem prostoru, Documentahalle, je stala konzola z informacijami o Makrolabu in s sredstvi za komunikacijo z njim. Makrolab je definiral občinstvo in tudi javnost kot javnost uporabnikov globalnih komunikacijskih mrež, prostor javnosti pa kot informacijski in komunikacijski prostor teh mrež, pojasnjuje I. Zabel. Marija Mojca Pungerčar (1964–) je v okviru projekta Manekeni (1997) oblačila ljubljanske javne spomenike, Jože Barši (1955–) je na Metelkovi postavil Javno stranišče (1999), Tadej Pogačar (1960–) je organiziral Pohod rdečih dežnikov in opozarjal na problematiko prostitutk (CODE:RED, Benetke, 8. junij 2001), Dejan Habicht (1960–) in Tanja Lažetić (1967–) sta realizirala fotografski projekt v javnem prostoru InsideOut (2002) in razgalila zasebne prostore na velikih oglaševalskih površinah pred ozadji razpadajoče industrijske arhitekture, Luka Frelih (1974–) je zasnoval kolo, ki je opremljeno tako, da raziskuje in beleži različne podatke o javnih urbanih prostorih (Frida V, 2004–). Leta 2006 se je zgodila začasna zasedba Tovarne Rog, kjer se je s prizadevanjem za samoiniciativno usposabljanje prostora za neodvisno produkcijo nepridobitnih kulturnih vsebin v slovenskem prostoru vzpostavil model odprtega prostora, ki deluje kot začasni produkcijski center.
Video
Z novimi umetniškimi formulacijami se je uveljavila nova generacija umetnikov. Pionirska vloga je vnovič pripadla S. Draganu s prvim slovenskim računalniško animiranim videom Rotatis Axis Mundi leta 1995, Marko Košnik (1961–) pa je prispeval prvo avdiovizualno instalacijo pri nas, naslovljeno Cukrarna (1994) (ZVOK). Omeniti moramo še Marka Peljhana (1969–) s projekti, kot sta Terminal (1996) in Makrolab (1997) (ZNANOST IN UMETNOST), ter Vuka Ćosića (1966–) z videodeli, narejenimi v računalniški ASCII-i kodi (NETART). Andrej Zdravič (1952–-) z avdiovizualnimi pokrajinami in Nataša Prosenc (1966–) pa sta bila prva umetnika, ki sta z videom predstavljala Slovenijo na oseminštiridesetem Beneškem bienalu leta 1999. Na kvalitativni preskok v videoprodukciji je pomembno vplivala vpeljava videa kot izbirnega predmeta na Oddelku za oblikovanje na ljubljanski ALU leta 1987, leta 1989 pa je postal redni predmet pri študiju umetniških smeri, s čimer je bila ALU prva med tedanjimi jugoslovanskimi akademijami, ki je uvedla njegovo poučevanje. Predmet od začetka vodi profesor S. Dragan. V zadnjem času nastaja odmevna videoprodukcija tudi v okviru leta 2001 ustanovljenega programa Digitalni mediji na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani.
Znanost in umetnost
Na mejno področje med umetnostjo in znanostjo je usmerjen Marko Peljhan (1969–), ki v svoje projekte vključuje tehnologijo, ki nastaja v znanstvenoraziskovalnih centrih vojaške industrije. Zavod Projekt ATOL (1992–) je bil ustanovljen kot ena prvih platform, namenjenih razvoju konceptualnih in sodelovalnih znanstveno-umetniških projektov. Eden njegovih pomembnejših dolgoročnih projektov je Makrolab (1994–), kompleksna laboratorijska in informacijska razvojna baza v nenehnem vzpostavljanju na različnih lokacijah, ki se ukvarja z beleženjem nematerialnih signalnih območij. Njegovi ustanovitelji so poleg Peljhana še Brian Springer, Christian Mass, Borja Jelič in Luka Frelih. Makrolab je bil prvič postavljen na Documenti X v Kasslu leta 1997. Samooskrbovalna narava enote, ki temelji na obnovljivih energetskih virih in popolni reciklaži odpadkov, omogoča umetnikom in znanstvenikom, da v laboratoriju za določen čas delujejo na lokacijah, ki so praviloma oddaljene od urbanih področij. Doslej je bil postavljen že petkrat – na lokacijah od severne Škotske do Zahodne Avstralije –, kratkoročni cilj pa je vzpostavitev prvih neodvisnih umetniško-znanstvenih postaj na Antarktiki in Arktiki. Vsakokratni sodelavci Markolaba se posvečajo raziskavam na področjih telekomunikacij in taktičnih medijev, globalnih migracij ter klimatskih sprememb.