Kazimir Malevič
Geometrična abstrakcija
Geometrična abstrakcija predstavlja pomemben del abstraktne umetnosti, ki jo zaznamujejo nemimetične in nereprezentativne likovne formulacije. Kot nakazuje že ime, geometrično abstrakcijo opredeljuje uporaba geometrijskih oblik in struktur oziroma komponiranje umetniškega dela po geometrijskih načelih. V ospredju sta racionalnost in analitičen pristop z razvidno in pregledno gradnjo, ki razkriva postopek dela. Jasna in merljiva razmerja, ki se zdijo skladna z določenimi objektivnimi zakoni znanstvene narave, geometrično abstrakcijo povezujejo z znanstvenim racionalizmom in vedno izrazitejšo industrializacijo in tehnizacijo družbe v 20. stoletju. To se kaže kot odločilen vpliv že pri izhodiščih ruskega konstruktivizma in Bauhausa, predvsem v konceptu umetnika-inženirja, ki izhaja iz prepričanja o neločljivosti umetnosti in vsakdanjega življenja. Po drugi strani pa je za pionirje geometrične abstrakcije (npr. K. Maleviča in P. Mondriana) značilen metafizičen odnos do geometrije in verjetje v njeno zmožnost povzemanja univerzalnih lastnosti in zakonitosti sveta. Iz teh razlogov je geometrična abstrakcija pogosto izražala določen utopični ideal.
Irwin
Njihova prepoznavna ikonografija zajema avtorje 20. stoletja, kot so Kazimir Malevič, Yves Klein, Joseph Beuys, John Heartfield, Lucio Fontana in Marcel Duchamp, poleg njih pa uporabljajo še ljudsko umetnost, tradicijo avantgarde, predvsem ruske, ter raznovrstne kičaste popularne podobe (alpske pokrajine, podeželsko idiliko, lovstvo), sposojajo si tudi iz ikonografije skupine Laibach (religiozna motivika ter ikonografija potlačenih modelov umetnosti obeh totalitarnih režimov, nacistične propagande in socrealizma). Pri izbiri formatov slik se opirajo na tradicijo religioznih podob na Vzhodu. Njihove slike manjših formatov z značilnim masivnim okvirjem lahko navežemo na tradicijo ikon, večje pa lahko spominjajo na zahodnjaške oltarne podobe. Slike na razstavah obešajo na način, ki ga je uvedla suprematistična umetnost – rahlo pod kotom nagnjene proti gledalcu.
Z Was ist Kunst?, enim prvih projektov, ki vključuje več zgoraj omenjenih tem, so začeli leta 1985. (To vprašanje si je postavil srbski umetnik Raša Todosijević že v 70. letih, skupina Laibach pa je leta 1984 tako naslovila svoj koncert v Beogradu.) Gre za več sto oljnatih slik, na katerih se po principu montaže prepletajo prizori s socrealističnih slik in citati iz slovenskega modernizma 60. let. Temu so dodali še nekaj motivov LAIBACH KUNST, kot so rudar, jelen, jelenji rogovi, srp in kladivo, skodelica kave, zobato kolo in Malevičev črni križ. Uporabili so nenavadne, specifične materiale – kri, katran, živalsko kožo, premog, les in zlate lističe – ter slike uokvirili v masivne okvirje. Leta 1996 so v instalaciji IRWIN Live iz obstoječega repertoarja podob, ki so ga v preteklem desetletju nakopičili s projektom Was ist Kunst?, začeli izbirati samostojne, izolirane motive. Leta 1998 pa so začele nastajati slike s petimi glavnimi elementi, ki se vedno znova in vsakokrat na drugačen način pojavljajo v novih oljnih slikah, imenovanih Ikone. Ti elementi so: sejalec, Malevič med obema vojnama, jelen, bobnarček in skodelica kave. Ikone naj bi označevale razliko od zahodnoevropskega pojmovanja slike. Drugače kot pri zgodnjih delih so se zdaj člani skupine začeli predstavljati individualno, prek poenotenih petih ikonskih motivov, na okvirju pa je sedaj poleg napisa IRWIN tudi ime posameznika, ki je sliko izdelal.
Laibach Kunst
Simbol križa, ki se je prvič pojavil na preprostem plakatu v Trbovljah Črni križ, opremljenim poleg enakokrakega križa zgolj še z imenom skupine, sproža vrsto asociacij. Križ spominja na kljukastega, ki je med drugo svetovno vojno označeval nemško vojsko, predvsem pa je pomenljiv v umetnostnozgodovinskem kontekstu, saj se nanaša na suprematistične likovne motive Kazimirja Maleviča. Križ je stalni simbol Laibachove navzočnosti; spremlja ga na rokavih uniform, v katerih nastopajo člani, ovitkih plošč, plakatih in drugih delih Laibach Kunst. Sproža določene moteče oblikovnozgodovinske asociacije, ki ga delajo provokativnega. Lahko ga doživljamo kot travmatičnega, saj pogosto sproža neartikulirano sovražnost, vendar je hkrati abstrakten – torej nevtralen. Ko so križ pozneje obdali z industrijskim zobatim kolesom, je postal ostrejši in še bolj grozeč, dobil je celo večjo simbolno razdiralno moč.
Delovanju Laibach Kunsta se je pridružila skupina IRWIN; v svoj repertoar je vključila številne Laibachove motive. Povzemali niso samo določenih slik in podob, temveč tudi plakate in celo podobe članov skupine. Ta metoda recikliranja Laibachovih motivov je razvidna s slike Svoboda vodi ljudstvo, povzete po Laibachovem plakatu iz leta 1985. Slika združuje podobo Marijane, ki pooseblja francosko revolucijo na Delacroixovi Svobodi, ki vodi ljudstvo, s prizorom nacističnega shoda pod njo in s senco Malevičevega črnega križa, označevalca navzočnosti Laibacha, v ospredju. Slika se nanaša tudi na delo antifašističnega slikarja Johna Heartfielda, ki je v času tretjega rajha deloval v Nemčiji. Recikliranje njegovih podob je še bolj razvidno na dveh Laibachovih plakatih, Die Liebe ist die grosste Kraft, die alles schafft (Ljubezen je največja sila, ki vse ustvarja) iz leta 1985 in Ob stoletnici Marxove smrti (1983/87).
Retroavantgarda
Izraz »retroavantgarda« je bilo prvič mogoče uporabiti za umetniške strategije treh avtorjev, skupin oziroma projektov iz nekdanjega jugoslovanskega prostora. To so oblike delovanja beograjskega Kazimirja Maleviča (projekt, podpisan z imenom ruskega suprematista, ki ga je izvedel neznani avtor), delo Mladena Stilinovića (1947–) ter skupine IRWIN (1983–). Ukvarjali so se z logiko kopiranja in rekonstruiranja avantgardističnih umetniških del ter v ustvarjanje vključevali specifične načine vizualnega prikaza socialistične in postsocialistične ideologije.
Poleg predstavitve projektov NSK sta se v stanovanju v Moskvi zgodili še dve razstavi; razstava kopij Kazimirja Maleviča in dela Mladena Stilinovića iz serije Eksploatacija mrtvih (1984–90). Stilinović je raziskoval odnos med vizualnim znakom in pogovornim jezikom ter skozi lingvistične raziskave izvedel kritično branje ideologije, ki se je razvila v specifičnem socialističnem samoupravnem kontekstu. Njegovo izjavljanje je takšno, da s samim govorom vzpostavlja realnost, o kateri govori, jo z njenim dobesednim ponavljanjem sprevrača in hkrati izstopa iz te ideologije. Raziskave je nadgradil z eksploatacijo, izkoriščanjem »mrtvih vizualnih kodov«, v projektih med leti 1984 in 1990 gre za recikliranje vizualnih, ideoloških in znakovnih sistemov (konstruktivizma, ruskega suprematizma, socialističnega realizma itd.). Eksploatacija se veže na vprašanje, kako se je oblikovala zgodovina umetnosti v socializmu in komunizmu, kako so se premeščale in prikrivale avantgarde. Že leta 1977 je ta umetnik z rdečo barvo na rožnato svilo napisal: »Napad na mojo umetnost je napad na socializem in napredek.« Skušal je odcepiti jezik od vsakdanjih političnih idej in vsiljenih konotacij. S tem kaže, kako so bile te oblike neposredno vpletene in prisotne v načinih, skozi katere je oblast organizirala družbena razmerja. To so kratke formulacije, kot naravno veljavni etični in moralni smotri (npr. »Kdor ne dela, naj ne je«) ali kot jasni opisi – poante družbenih razmerij (npr. »Revež nima prijateljev«).
Kazimir Malevič ali ponovno oživljanje »Maleviča« v Jugoslaviji je projekt, ki je bil razstavljen v Beogradu in Ljubljani, v Galeriji ŠKUC, med leti 1985–86 in delno spet v Ljubljani leta 1994. Ponovno vstajenje Maleviča je bilo napovedano v pismu, ki ga je napisal Kazimir Malevič iz Beograda v Jugoslaviji, in objavljeno v Art in America septembra 1986. Projekt sestavljajo rekonstrukcije razstave ruskega suprematista Kazimirja Maleviča z naslovom Zadnja futuristična razstava 0,10 (nič-deset), ki je bila v Sankt Peterburgu od 17. 12. 1915 do 19. 1. 1916. Gre za rekonstrukcijo istoimenske razstave po edini fotografiji originalne postavitve njegovih slik. Vključevala je ciklus neosuprematističnih slik, v katerih so bili suprematistični elementi preneseni v vezenino in kombinirani s klasičnimi reliefi in skulpturami.