Dušan, Mandić
Grafiti
Branje umetnostne zgodovine grafitov v Sloveniji se začenja kot zgodba o ljubljanskih grafitih, ko so se poulični, predvsem pankovski grafiti, že od leta 1981 najprej tudi zaradi nevarnosti pregona umaknili z ulice v zaprt javni prostor, v underground Ddisko FV, takrat v kleti bloka Študentskega naselja. Leta 1982 je Dušan Mandić (1954–) kot član skupine Meje kontrole št. 4 na hodniku diska Dušan Mandić kot član skupine Meje kontrole št. 4 razstavil 5 krat 2 metra velik grafit, sestavljen iz fotokopij risbe z gejevskim erotičnim motivom. Disko FV je leta 1983 začel delovati na novi lokaciji, v Mladinskem centru v zgornji Šiški, in tam je isti avtor na hodniku postavil dva slikovna grafita z isto tematiko in dodanim napisom. Slikarstvo grafitov se je kot kritika umetnostnega sistema in vrednotenja umetnosti začelo razvijati, ko je bila konec leta 1983 v omenjenih prostorih na plesišču prva skupinska razstava grafitov Sveti Urh, ki so nastalih po fotografijah na Urhu ustreljenih partizanov, ki so jo pripravilina kateri so sodelovali Roman Uranjek, Marko Kovačič, Andrej Savski in Dušan Mandić. Leta 1984 pa je bila prav tam razstava Erotičnih grafitov skupine RROSE Rrose IRWIN Irwin SELAVY Selavy (IRWIN) (1983–), s čimer je slikarstvo grafitov postalo prvo področje, na katerem so se v umetnostnem kontekstu pojavile pornografske vsebine. Oboji grafiti so bili narejeni po fotografskih predlogah in so tako obravnavali odnos fotografija-slika in slikovni grafit-prostor. Pri delu te avtorske skupine je bilo čutiti vplive sočasne ameriške umetnosti grafitov, ki sta se je takrat začela polaščati galerijski sistem in umetnostni trg. S tem se je nekaj spremenilo tudi za klubski prostor subkulture – ta je prek prestopa ilegalnih grafitov v svet umetnosti postal nov prostor umetnosti.
Irwin
Skupina Irwin, ki jo sestavlja pet slikarjev – Dušan Mandić (1954–), Miran Mohar (1958–), Andrej Savski (1961–), Roman Uranjek (1961–) in Borut Vogelnik (1958–) –, se je oblikovala v letu 1983 in se leta 1984 priključila širšemu umetniškemu kolektivu Neue Slowenische Kunst (NSK), h kateremu prištevamo še tri skupine, in sicer glasbeno skupino Laibach (LAIBACH KUNST), Gledališče sester Scipion Nasice (danes Kozmokinetični kabinet Noordung) in oblikovalski oddelek Novi kolektivizem.
Retroavantgarda
V slovenskem prostoru je bil prelomen dogodek razstava Ausstellung Laibach Kunst – Monumentalna retroavantgarda leta 1983 v Galeriji ŠKUC, ki je kmalu postala najpomembnejše središče tovrstne umetnosti, najprej pod vodstvom Dušana Mandića in zatem Marine Gržinić, ki je po tem, ko je bil pojem uporabljen in teoretsko utemeljen, postala tudi teoretičarka te produkcije. Strategije realizacije in reprezentacije retroavantgarde pa so dobile svoj ustaljen izraz na razstavah, ki se jih je udeležila skupina IrwinIRWIN. To so bile novoletna prodajna razstava leta 1984/85 v omenjeni galeriji, predstavitev slike Vstajenje gledališča sester Scipion Nasice na razstavi Nove tendence v umetnosti in množični kulturi '80 prav tam februarja 1985 ter projekt Was ist Kunst, ki ga je skupina začela maja 1985 z montažo preteklih -izmov iz slovenske zgodovine umetnosti: socialističnega realizma in modernizmov 60. let. Eden ključnih dogodkov za zgodovino gibanja pa je bila predstava oziroma retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice (1983–1987, KOZMOKINETIČNI KABINET NOORDUNG), izveden leta 1986 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pri tem monumentalnem večmedijskem spektaklu so sodelovale vse skupine umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK, Nova slovenska umetnost) (1984–): glasbena skupina Laibach (LaiBACH KUNST), likovnoumetniška skupina Irwin, oblikovalska skupina Novi kKolektivizem ter Oddelek za čisto in praktično filozofijo, saj so se vse identificirale s pojmi retrogarda, retroavantgarda in retroprincip.
Video
Bogata produkcija videoumetnosti v osmem desetletju je štela mnogo avtorskih imen, med njimi pa bi izpostavili le nekatera. Zemira Alajbegović (1958–) in Neven Korda (1956–) sta bila vodilna člana skupine FV 112/15 in zatem gonilni sili Diska FV pa tudi člana skupine Borghesia (1982–1995). Marjan Osole - Max (1956–) je bil ustanovitelj video sekcije ŠKD Foruma in pozneje Studia TDS Brut, kjer so delali številni videasti. Marko Kovačič (1956–) se je ukvarjal z načini sintakse video podobe in jo vključeval v svoje prostorske postavitve ter performanse. Izstopajo še Rok Sieberer - Kuri (1965–) in njegovo divje raziskovanje medijskih sporočil, sprva skupno delo Marine Gržinić (1958–), Aine Šmid (1957–) in Dušana Mandića (1954–) pri skupini Meje kontrole št. 4, nato pa opazen opus prvih dveh kot soavtoric, Andrej Lupinc (1961–) in še vrsta drugih. Bolj kot so se 80. leta iztekala, bolj je bilo očitno, da subkultura razvodeneva. Obdobje kolektivnega ustvarjanja in skrb za usodo subkulturne scene sta se umaknila individualnim projektom.