Piero Manzoni
Bodyart
Tako opredeljena uporaba umetnikovega telesa v umetnosti je v času procesualne in konceptualne umetnosti poznih 60. let dobila ime bodyart. Vendar je uporaba telesa znana že od prej: iz hepeningov ob prehodu 50. v 60. leta v okviru neodade, Fluksusa in potem novega realizma, pa performansov in dogodkov iz srede 50. let ter umetnostnih praks Piera Manzonija in Yvesa Kleina.
Neokonstruktivisti
Ob njihovi skupni razstavi v spodnjih prostorih Moderne galerije leta 1970 v okviru Ateljeja '70 je umetnostni kritik Aleksander Bassin skupino, katere delovanje je ves čas spremljal, poimenoval za nNeokonstruktiviste. Poimenovanje se je kljub kritiki širše strokovne javnosti glede neustreznosti in problematičnosti izraza uveljavilo, čeprav ga gre razumeti bolj kot zgodovinsko utrjeno oznako kot pa natančno slogovno opredelitev pojava. Neokonstruktivisti namreč ne izhajajo toliko iz tradicije ruskega konstruktivizma, De Stijla in Bauhausa, temveč predvsem iz povojnih odvodov geometrijske geometrične abstrakcije, zlasti MINIMALIZMA, hard-edge abstrakcije (abstrakcije ostrih robov), optične in KINETIČNE UMETNOSTI ter ostalih sorodnih usmeritev. Z aktualnimi umetnostnimi tokovi so se mladi ustvarjalci srečali na Beneškem bienalu leta 1964 in 1966, kjer so nanje velik vtis naredili angleški umetniki, kiparja Anthony Caro in Philip King ter slikar Robert Smith. Pomemben vpliv predstavlja tudi leta 1961 v Zagrebu ustanovljeno mednarodno umetniško gibanje Nove tendence, v okviru katerega razstavljajo nemška skupina Zero, Piero Manzoni, Piero Dorazio, pariška skupina GRAV, italijanski skupini T in N, Ivan Picelj, Julije Knifer in mnogi drugi. Slovenska kritika jih je umeščala tudi v kontekst Černigojevih avantgardističnih konstruktivističnih poskusov v smislu raziskovanja koncepta konstruktivističnega objekta in jih imela za nadaljevalce te potlačene slovenske tradicije.
Performans
Prvič so se dogodki, podobni performansom, pojavili v okviru gibanja nadrealistov, dadaistov in futuristov. Za prve performanse veljajo akcije Yvesa Kleina, Allana Kaprowa, Piera Manzonija idr., uprizorjene okoli leta 1960. V 70. letih je postal performans kot umetnostna kategorija široko prepoznaven. Najpogosteje se prepleta z bodyartom, ki je tematsko osredotočen na človeško telo kot medij, v katerega umetnik posega na različne načine, s tetoviranjem, žigosanjem ali prebadanjem, pogosto pa raziskuje meje telesnosti z izpostavljanjem ekstremnim razmeram, in hepeningom. S slednjim se je ob koncu 50. let in v 60. letih ukvarjal Allan Kaprow, ki je razvil nebesedno gledališko produkcijo, ki je opustila tradicionalno strukturo oder-občinstvo in pripovedno linijo klasičnega gledališča. Če je performans izvorno, npr. pri Kaprowu, pomenil natančno, z vajo pripravljeno in večplastno prezentacijo, je termin kasneje dobil konotacijo spontanega in nerežiranega dogodka. V zadnjih letih, po letu 2000, so se uveljavile mejne zvrsti, kot npr. medmrežni performans, interaktivni performans, zvočni in video performans. Tudi raziskovalno-umetniški projekti in akcije/intervencije pogosto vsebujejo elemente performativnosti.