Adriana Maraž
Grupa 69
Grupa 69 je bila ustanovljena leta 1969 ob skupinski razstavi v Vili Bled na Bledu. Njeni ustanovni člani so bili: Janez Bernik (1933–), Jože Ciuha (1924–), Riko Debenjak (1908–1987), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, Bogdan Meško, 1936–), Adriana Maraž (1931–), France Rotar (1933–2001), Gabrijel Stupica (1913–1990), Marko Šuštaršič (1927–1976), Slavko Tihec (1928–1993), Drago Tršar (1927–) in v Sloveniji delujoči bosanski umetnik Dževad Hozo (1938–). Opredeljevali so se kot izrazito delovna skupina, ki naj bo od samega začetka odprta umetnikom vseh starosti, smeri in šol. Namesto s skupno ideologijo so se identificirali z zavzemanjem za najvišje umetnostne kriterije.
Ljubljanska grafična šola
Če se je z delovanjem prve generacije grafikov Ljubljanska grafična šola formirala, potem so 60. leta najpomembnejša za njeno afirmacijo. Imena vodilnih predstavnikov, med katerimi so se nekateri tudi mednarodno močno uveljavili, so: Marij Pregelj (1913–1967), Marjan Pogačnik (1920–2005), Ive Šubic (1922–1989), Jože Ciuha (1924–), Vladimir Makuc (1925–), Karel Zelenko (1925–), Bogdan Borčić (1926–), Tinca Stegovec (1927–) in Marijan Tršar (1927–) ter nekoliko mlajši Jožea Horvat - Jaki (1930–), Janez Boljka (1931–), Adriana Maraž (1931–), Janez Bernik (1933–), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, 1936–) in Dževad Hozo (1938–).
Vrt in umetnost
Posebno poglavje so vrtovi umetnikov, precej popularni v 20. stoletju, od vrta Clauda Moneta v Givernyju, Belega vrta angleške pisateljice Vite Sackville West v Sissinghurstu do suhega vrta Dereka Jarmana v Dungenessu, ki so jih sami oblikovali. To so osebni vrtovi umetnikov, ki jih lahko razumemo kot razširjeno prizorišče ustvarjanja, saj so prostor za meditacijo. Pri nas je tak zenovski vrt slikarja Gustava Gnamuša (1941–) v Ljubljani (projektant Andrej Erjavec), omeniti velja tudi aplikacijo likovnih principov na vrt slikarjev Janeza Bernika (1933–) in Adriane Maraž (1931–), ki obdaja njuno hišo v Zabreznici na Gorenjskem. Na enem od takih vrtov umetnikov se je pričela zgodovina slovenskega filma. To je bil domači vrt Karola Grossmana (1864–1929) v Ljutomeru, na katerem je leta 1905 posnel enega prvih slovenskih filmov, Na domačem vrtu. Ta naslov je leta 2005 za svoj filmsko-glasbeni projekt, poklon stoletni zgodovini filma na Slovenskem, uporabil Bratko Bibič. V to skupino bi pogojno sodil tudi vrt kiparja A. Hermana, ki v galerijski prostor postavlja kipe iz naravnih materialov, zato da v gledalcu prebudi pozornost in zanimanje za naravo. Njegovo delo naj bi v pomembni meri izhajalo iz vsakodnevne izkušnje življenja v povezanosti z naravo na njegovem na rob gozda odmaknjenem vrtu v Galiciji pri Celju. Njegovo ustvarjanje in delovanje Družine iz Šempasa (1971–1978) sodita na področje EKOLOGIJE IN UMETNOSTI. Podobno kot A. Herman je tudi Tomaž Kolarič (1952–) s postavljanjem kompozicij iz bambusovih vej ob bronastih skulpturah v galerijo usmerjen manj sporočilno in bolj formalistično (Bambus in kovine, Galerija ZDSLU, 1994).