Grega Mastnak

Muzej premoderne umetnosti

Muzej premoderne umetnosti se je prvič predstavil ob osmi obletnici METELKOVE MESTA leta 2001 s skupinsko razstavo Muzej premoderne umetnosti predstavlja zbirko prezrtih del sedmih genijev v Ggaleriji Alkatraz v Ljubljani. Razstavljena so bila dela glavnih protagonistov premoderne: O. Marčete (1969–), B. Plesničarja (1968–), Gregaorja Mastnaka (1969–), Vladimirja Lebna (1971–), Ervina Potočnika (1957–), Josipa Rochusa Pongraca (1962–). Leto zatem je odprl svoja vrata Muzej premoderne umetnosti v Spodnjem Hotiču pri Litiji, ki je postal središče za popularizacijo novega gibanja s skupinskimi in samostojnimi razstavami članov ter gostov, gibanje pa sta popularizirali tudi razstavi Muzej premoderne umetnosti predstavlja slikarski nogometni spektakel v ljubljanskem KUD-u France Prešeren ter gostovanje na Dunaju leta 2002.

Skoraj vsi sodelavci gibanja so se akademsko izobraževali. O. Marčeta je po tem, ko je leta 1989 obiskoval slikarsko šolo Sava Sovreta, v kateri je spoznal Tomaža Drnovška, ki mu je S. Sovre zaradi podobnosti z Vincentom van Goghom nadel vzdevek Vinči, slikarstvo in animirani film študiral na dunajski Visoki šoli za uporabno umetnost, poleg slikarstva pa se ukvarja z videom in animiranim filmom ter je aktiven propagator gibanja. B. Plesničar in G. Mastnak sta bila sošolca na Oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani in oba učenca Emerika Bernarda. V. Leben ter E. Potočnik sta se vpisala leto prej, slednji na kiparstvo. Umetniško gibanje deluje tudi onkraj nacionalnih meja: J. R. Pongrac, prav tako sošolec B. Plesničarja in G. Mastnaka na ALU, je iz Hrvaške, Poljaka Filipa Gregorowitza pa je O. Marčeta spoznal med študijem na Dunaju. Premodernim sta se pozneje pridružila Boštjan Franc Avguštin (1969–), tudi nekdanji študent slikarstva na ALU, in Gregor Nemec, ki kot član brez akademske izobrazbe dokazuje neelitističnost premodernega gibanja. B. Plesničar se je leta 2005 odcepil od premodernih, mednje pa je bil sprejet Goran Medjugorac (1972–). Premoderni umetniki delujejo samostojno, in kljub temu da vsak počne različne stvari, s svojim delom promovirajo idejo premodernosti in Muzej premoderne umetnosti kot krovno ustanovo.

Po vzoru delitve umetnosti na sloge in smeri so si sodelavci Muzeja kot v igri Monopoli simbolično razdelili teritorije: O. Marčeta in B. Plesničar sta se v delitvi sveta polastila prvi njegove zahodne in drugi vzhodne polovice, z mejo na Koroškem. Potem sta parcele dodelila ostalim članom premoderne: F. Gregorowitzu je pripadla rodna Poljska, J. R. Pongracu, čigar pogost slikarski motiv sta križ in križev pot, je bil dodeljen Vatikan, E. Potočnik, ekspert za totemske podobe, je postal misijonar v Santiágu de Compostéli, Kanada in Kilimandžaro sta pripadla G. Mastnaku, Disneylandi po vsem svetu pa Lebnu, saj mu je blizu otroški način risanja. G. Nemcu so bili dodeljeni vsi zoološki vrtovi, B. F. Avguštinu pa naziv odbornika za vesolje. V igrivosti premodernistov lahko prepoznamo »družabnost« premoderne umetnosti; njeno živahnost in vračanje v vsakdanje življenje.

Strip

Od prenehanja konca izhajanja revije Zvitorepec pa do konca 80. let je bil slovenski strip odvisen le od vneme posameznih ustvarjalcev, dokler se ni okrog revije Mladina oblikoval nov val stripovskih avtorjev. Tako so začeli leta 1987 v Mladini objavljati dve strani stripa tedensko, nekaj prostora pa so namenili tudi stripovski kritiki in teoriji. Med avtorji, ki so začeli risati pri Mladini, je treba omeniti Dušana Kastelica, Gorazda Vahna, Romea Štrakla, Gregorja Grega Mastnaka, Jakoba Klemenčiča, Zorana Smiljanića in seveda Tomaža Lavriča, čigar Diareja je eden najpopularnejših stripovskih likov pri nas.

V krog Mladininih avtorjev sodijo tudi Grega Mastnak (1969–), Romeo Štrakl (1962–) in Gorazd Vahen (1969–), ki pa se zadnja leta stripu posvečajo vse manj. G. Vahen se ukvarja z ilustracijo, ilustriral je številne slikanice, pripovedi in učbenike, G. Mastnak je dejaven na področju slikarstva in predvsem animacije, R. Štrakl, čigar strip Točno opolnoči je leta 1988 povzročil pravo razburjenje, pa je ob deseti obletnici prve izdaje izdal stripovski album z istim naslovom, v katerem je zbral krajše stripe, ki so nastajali v 90. letih. Tudi njegov drugi album s pomenljivim naslovom Strip (drugi) album (2004) je zbirka krajših stripov, ki jih je avtor ustvaril v letih med 1999 in 2003.

Stripburger

Začrtani izbor ni v nobenem pogledu dokončen, vendar pa izbrani striparji dobro ponazarjajo stilsko in vsebinsko raznolikost sodobne slovenske stripovske produkcije, v kateri predstavlja Stripburger osrednjo referenčno točko. V reviji so doslej objavljali še številni domači avtorji: Iztok Sitar, Matej Lavrenčič, Izar Lunaček, Marko Kociper, Gregor Grega Mastnak, Damijan Sovec, David Krančan, Matej De de Cecco, Jure Perpar, Andreja Kladnik, Jurij Meden, Olmo Omerzu in Primož Krašna, če omenimo le nekatere izmed njih.