Andrej Medved
Abstraktni kolorizem
Kiparstvo osemdesetih let
V nasprotju s kiparji v 60. letih je generacija, ki se je uveljavila v 70. letih, poudarjala navezanost na historične avantgarde in osebno, intimno preoblikovanje lastnih impulzov, povezano s prividi, sanjami, fantazmagorijo. O tej produkciji ne pišejo več le umetnostni zgodovinarji, temveč tudi pesniki in filozofi, predvsem Andrej Medved, programski vodja Obalnih galerij Piran, vodilni teoretik in galerist umetnosti 80. let, ki je pripravljal razstave ter teoretsko sistematiziral kiparsko produkcijo tega desetletja.
S »skulpturo kot čutnim inkarnatom« in »erotično obravnavo povrhnjice« so se po A. Medvedu ukvarjali M. Begić, J. Brdar, D. Sambolec, pa tudi M. Smerdu.
Predstavnika »skulpture kot ideelne forme«, kot to označi A. Medved, ali »kiparstva notranje rasti«, »mentalnega, intelektualističnega kiparstva«, sta L. Vodopivec in M. Počivavšek.
Z delom L.uja Vodopivca (1951–) se je začela uveljavljati generacija mladih, raziskujočih in teoretsko razgledanih umetnikov, k čemur je sam še dodatno prispeval kot profesor kiparstva na ALU od konca 80. let dalje. Začetki njegovega opusa segajo v leto 1978, v čas abstraktnih krajin, ko je bilo na kocki iskanje novega pristopa in je šlo za zavesten konflikt z lastnim manierizmom ter za temeljni prelom s tradicijo središčnega, okulocentričnega kiparstva. Najprej je bila potrebna razgraditev stare resničnosti kiparstva, zaradi česar so skulpture tako očitno cepljene ter razdeljene. Kip je razpadel v več premičnih kosov. Izvorni tragos sta zamenjala veselje do igre in sproščena ustvarjalnost. Prostor Vodopivčevih stvaritev je prehajajoč, z neštetimi središči; gradijo ga podobe iz sanj, videnj in domišljije ter gibi roke, hipna ekspresija. Sprva so bile to male plastike, leta 1985 pa so jih zamenjale velike lesene statue, v katerih se z veliko domišljije izmenjujejo temne udrtine in svetle površine. Spet se je v kiparstvo vrnil dominantni, baročni pogled, ki je pri prejšnjih malih plastikah izginil. L. Vodopivec je vseskozi mojster dinamične, simbolne kiparske morfologije, s katero je na izjemen in samosvoj način bogatil sodobno slovensko kiparstvo in se uveljavil kot vodilni predstavnik kiparske nove podobe, o čemer priča njegova uvrstitev v jugoslovansko selekcijo na 42. Beneškem bienalu leta 1986, ki je z izborom A. Medveda uveljavila jugoslovansko novo podobo.
Kiparstvo se v 80. letih pojavlja tudi pri slikarjih, npr. pri Janezu Berniku (1933–), pri katerem ga A. Medved opredeli za »kiparstvo kot individualno mitologijo«, kot »slikano skulpturo« ga najdemo pri Živku Marušiču (1945–), o »slikah-skulpturah« lahko govorimo pri Jožetu Slaku - ĐDjoki (1951–). Ob tem nastaja tudi kiparstvo kot medij onstran medija (Marko Pogačnik, 1944–), A. Medved ga označi za »kiparstvo kot celostno umetnino«.
Likovna kritika in umetnostna teorija
Umetnostno kritiko je mogoče razumeti bodisi kot osebno reakcijo brez eksplicitne teze (izhodišče v romantični poeziji, vsebuje izpoved, fikcijske prvine in proizvaja tekst, med drugim namenjen ostrenju individualne senzibilnosti ob recepciji umetniških del) bodisi kot premišljeno sodbo, ki jo vodijo vnaprej določeni principi (izvira iz filozofije razsvetljenstva in se izraža v tekstih, ki imajo namen predstaviti navidezno resnico, univerzalne in zanesljive ugotovitve o vrednosti umetniškega dela). Prva izpostavlja subjektivni nagovor, pisci poudarjajo intimnost pisanja o umetnosti, temelječega na senzibilnosti in okusu. Druga, v smislu Aristotelove »znanstvene« kritike, je utemeljena v razlagalnem opisu in racionalnem razširjanju znanja. Tista sodobna umetnostna kritika, ki temelji na senzibilnosti, osebni refleksiji in okusu, je pogosto razumljena kot fundamentalno romantična in postromantična iniciativa (Paul de Man), vendar je s tem izključena tudi posebna pozicija Clementa Greenberga, ki predstavlja sintezo določenih principov z osebno senzibilnostjo. Res pa je, da tovrstno kritištvo briše mejo med umetnostno kritiko in katerimkoli pisanjem z močno osebnim pečatom. V 20. stoletju je bilo več usmeritev v ustvarjanje hibridov umetnostne kritike, ki so delno filozofski, odvisni od izhodiščnih pozicij, in delno literarni (Gilles Deleuze, Félix Guattari, pri nas Andrej Medved).
80. leta je zaznamovalo uveljavljanje NOVE PODOBE, ki je v prostoru, tradicionalno najbolj naklonjenem slikarstvu, pomenila intenziviranje dejavnosti tako na ustvarjalnem kot teoretičnem področju. Tisti, ki je poleg T. Brejca najbolj navdušeno spremljal in propagiral novo dogajanje, je bil Andrej Medved (1947–), tudi kot umetniški vodja Obalnih galerij Piran. Predvsem nanj, pa tudi na celoten slovenski prostor, je vplival Achille Bonito Oliva (vpeljal je termin »transavantgarda«), povezave s katerim so privedle do internacionalizacije slovenske umetnosti (takrat še v kontekstu jugoslovanske). V tem času so se uveljavile nove vrednote: imaginacija, emocionalnost, neposrednost, prostost, identifikacija, subjektivnost. A. Medved je vpeljal nov tip likovne kritike, ki jo je Igor Zabel opredelil za »paraliterarno«, saj ima njegov kritiški koncept specifično referenčno ozadje v literaturi in filozofiji. Njegova kritika pristopa k svojemu predmetu obravnave skozi večplastno metaforiko in fragmente citatov.
Nova podoba
Glavna kronista nove umetnosti 80. let sta bila Andrej Medved in Tomaž Brejc. Njuna mnenja so se skozi celotno kratko obdobje razlikovala, zlasti glede glavnih predstavnikov (Brejčev izbor slik na razstavi Mladi slovenski umetniki leta 1981 v Salonu Muzeja savremene umetnosti v Beogradu je po Medvedu temeljna imena izpustil, druga pa neustrezno vključil). A. Medved je težil k aktualnosti – iskal je umetnike, katerih način dela je ustrezal okvirom nNove podobe in sledil umetnosti simultano, T. Brejc pa je bil do umetnosti nNove podobe na začetku bolj skeptičen in je sledil ustvarjalcem, ki so še vedno gradili na modernističnih spoznanjih. Pravi pojav nNove podobe je kar malo obšel, vendar je kasneje s časovne distance vse nadoknadil s svojimi teoretičnimi refleksijami o tedanjem času, ki so izšli v knjižni izdaji prav na pobudo A. Medveda.
Andrej Medved se je pojava nNove podobe lotil zelo neobremenjeno, z začetniškim elanom (saj je bila takrat njegova vloga kustosa v Obalnih galerijah še sveža), in je natančno spremljal hitre spremembe v slogu ter kljub raznolikosti pojava poskušal razumeti njegovo bistvo. Njegov pomemben zgled in naveza je bil Achile Bonito Oliva, ki je novembra 1979 na straneh revije Flash Art vpeljal pojem transavantgarde. A. Medved je Olivo spoznal v letu 1981/82 ob študiju sodobnega slikarstva in likovne teorije v Rimu. Že ob prvem pogovoru sta odkrila veliko skupnih teoretskih izhodišč in se dogovorila za skupno razstavo, naslovljeno Podobe / Immagini: novo italijansko in jugoslovansko slikarstvo, ki je bila od decembra 1981 do januarja 1982 postavljena v koprski Ggaleriji Meduza. Na njej je bila predstavljena druga generacija italijanskih umetnikov transavantgarde skupaj z najvidnejšimi zastopniki takratnega novega jugoslovanskega vala (od Slovencev so razstavljali Živko Marušič, Metka Krašovec, Jože Slak - Đoka in Andraž Šalamun). Razstava je opozorila na to, da so bile pri nas nove slikarske pobude že dlje časa prisotne pri vrsti odličnih slikarjev, vendar so zaradi določenih trendov, ki so preteklo desetletje obvladovali našo kritiko in likovni izraz, prezrte čakale »na robu«.
Za ustoličenje fenomena nNove podobe je odločilna Medvedova vez z Ž.ivkom Marušičem, ki je takrat veljal za največjega poznavalca italijanske transavantgarde in je od leta 1977 slikal vedno bolj v njeni smeri ter kot prijatelj s svojim znanjem vplival tudi na Medvedovo razumevanje takratnega dogajanja v umetnosti. Že leta 1979 je A. Medved v Kopru v Galeriji Meduza organiziral razstavo Mala slika, s katero je želel z okvirom formalno-delovne omejitve formata izpostaviti moč osebnega umetniškega izraza, poudariti, da je znova pomembna figuralnost, in pokazati, da so modeli slikarstva, ki so bili takrat uveljavljeni in ukoreninjeni v našem okolju, dokončno tudi pri nas v krizi. Razstava pomeni nekakšno zasnovo pojava novega trenda pri nas. Leta 1980 pa je A. Medved ob razstavi T.uga Šušnika v koprski Galeriji Meduza v kritiškem zapisu v Delu za novo težnjo prvič uporabil slovenski izraz »nNova podoba« kot prevod ameriškega new image painting in italijanske nuova immagine. Ponovno je izraz uporabil Tomaž Brejc v svojem komentarju iste razstave v Telexu, čez eno leto pa je A. Medved v Naših razgledih novo slikarstvo sistematično opisal in opredelil, članek pa naslovil Nova podoba – Novi komentarji. Izraz, ki je smiselno in utemeljeno označeval status in pojavno raven podob dobe, se je ohranil kot njen uradni naziv. A. Medved je slovenske kritike grajal, da zaostajajo, da, »okuženi« s teorijo in avtorefleksivnimi modeli umetniške prakse, ne morejo sestopiti v »novo sliko« in je ustrezno ovrednotiti, predvsem pa jim je očital to, da so popolnoma spregledali ime, ki sodi med ustvarjalci nNove podobe v sam vrh – Ž.ivka Marušiča. Ko je A. Medved leta 1983 na razstavi Jugoslovanska nova podoba zbral njene vodilne jugoslovanske predstavnike v Mestni galeriji v slovenski prestolnici, je legitimiral novo gibanje, njegove vloge pri uveljavljanju novega pojava pa ni bilo več mogoče spregledati. A. Medved je v svojem pisanju tudi pozneje kot nekakšen kronist spremljal nNovo podobo v slovenskem slikarstvu in kiparstvu – je tisti, ki je nov pojav v umetnosti pri nas utemeljil ter naznanil njegov konec. Ker je bil v okviru nove podobe Nove podobe tudi najbolj aktiven, so ga drugi, ki so se držali bolj ob strani, zbadali, da je njen »uradni prerok«.
Od leta 1977 je bil A.ndrej Medved umetniški vodja treh galerij v Kopru – Meduze, Lože in Male lože –, ki so imele pod skupnim imenom Obalne galerije pomembno vlogo pri predstavljanju in začetkih nove umetnosti pri nas – in so ostale vse do danes sinonim za slovensko nNovo podobo. Med njimi je imela od leta 1980 posebno vlogo Galerija Meduza. Obalne galerije so s svojim konceptom razstavnega programa kot ustanova edine »segle v roko« ustvarjalcem nove usmeritve in kontinuirano razstavljale njihova dela (od leta 1978 do 1985 so se zvrstile samostojne razstave L. Vodopivca, Dušana Tršarja, T. Šušnika, E. Bernarda, Ž. Marušiča, J. Brdarja, J. Slaka - Đoke, A. Šalamuna, M. Eriča, M. Krašovec, Zvonka Čoha, M. Smerdu in D. Sambolec). Posvečale so se tudi risbi, kiparstvu, fotografiji in grafiki, skrbele za občasna predavanja, poletne termine pa so namenjale mednarodnim razstavam (zelo odmevna je bila razstava Evropska in ameriška nova risba leta 1982 v Galerijah Meduza in Loža ter naslednje leto s prenosi v Celje, Zagreb, Ljubljano in Beograd; v izbor, ki je nastal s sodelovanjem tujih galeristov, so se med triinpetdeset mednarodnih udeležencev uvrstili tudi M. Erič, J. Slak - Đoka, Darja Prelec, M. Krašovec, Z. Jeraj in J. Bernik). Velik pomen ima tudi živahna založniška dejavnost Obalnih galerij. Poleg kakovostnih katalogov so izdajali grafične mape (Ž. Marušiča, M. Krašovec, J. Bernika, Francesca Clementeja ...) v Edicijah Artes, ki so pozneje postale knjižna zbirka. Zaradi neposredne geografske bližine Italije je bil pomemben tudi vpliv italijanske umetnosti, ki je s svojimi predstavniki transavantgarde, Sandrom Chio, Francescom Clementejem, Enzom Cucchijem, Mimmom Paladinom, ponovno postajala pomembna umetniška sila v svetu. A. Medved se je v tistem času tudi aktivno trudil, da bi slovensko umetnost predstavil svetu, in se povezoval s tujimi galeristi, kar ga je hkrati seznanjalo z aktualnim dogajanjem po svetu.
Ker je A. Medved za razstave vseskozi odkrival aktualne avtorje, tiste najbolj značilne za posamezna časovna obdobja, je tudi kot selektor za jugoslovanski paviljon na 42. Beneškem bienalu leta 1986 izbral takrat po njegovem najbolj aktualni imeni – slikarja E. Bernarda in kiparja L. Vodopivca –, poleg njiju pa še dve hrvaški umetnici (to je bil zanj kompromis, s katerim se je želel oddolžiti generaciji, ki se je v 80. letih uveljavila z različnimi pristopi in izhodišči). Sam je želel na Bienale poslati le J. Bernika – ki je bil v tujini tudi sicer odmevno sprejet –, saj bi po njegovem en avtor odmeval bistveno drugače. Če bi torej lahko izbiral najbolj tipičnega predstavnika Nnove podobe, bi bil izbor najverjetneje drugačen. S svojo odločitvijo je pokazal, da je zanj epizoda nNove podobe zares končana, o čemer se je najverjetneje prepričal že leto prej, ko njegov ambiciozni razstavni projekt Pittura fresca: immagini della transavanguardia Jugoslava, ki naj bi obkrožil Evropo, iz Ferrare v Italiji ni odpotoval nikamor (predstavil je 70 del, nastalih v letih od 1980 do 1985, petnajstih slovenskih, hrvaških in srbskih avtorjev). Ob razstavi je bila natisnjena knjižica z istim naslovom, ki je bila prvi sintetični prikaz novega gibanja pri nas (žal je izšla samo v italijanskem jeziku). Termin »sveže slikarstvo«, ki ga je A. Medved uporabil v naslovu, naj bi prispeval k opredelitvi avtentičnosti izkušnje slovenske nNove podobe, povzel pa ga je ga po naslovu Marušičeve razstave iz leta 1982 v ljubljanski Mali galeriji. Sintagma se je pojavljala tudi v zapisih slovenske kritike v tujem tisku: naslov Fresh Languages nad zapisom T. Brejca v Juliet Art Magazinu in Fresh Painting in Jugoslavia ob objavi A. Medveda v Flash Art International leta 1983.
Sredi 80. let je torej zagon »nove podobe« kot posebnega fenomena uplahnil, namesto tega so se uveljavili posamezni ustvarjalci kot samostojne osebnosti, ki so (v marsičem sicer izhajajoč iz postavk »nove podobe« in »neoekspresionizma«) razvijali motivno in slogovno izrazito individualne opuse. (Značilno je, da se je v tem času pogosto pojavljal izraz »avtopoetike«, ki označuje prav ta individualni avtorski pristop.) Med te ustvarjalce lahko prištejemo tudi umetnike, ki so vztrajali pri abstraktni tradiciji, vendar so jo prilagodili lastni senzibilnosti in razmišljanju. (Pri slikarjih, ki so vse desetletje slikali v metodičnem in sistematičnem načinu, podedovanem iz poznih 70. let, je čutiti premik iz minimalizma v barvitost in razgibanost kompozicij.) A. Medved je sam s svojim razstavnim programom v Obalnih galerijah v drugi polovici 80. let sodeloval pri odkrivanju »prezrtih« (F. GrudenGrudna, S. Kapusa, D. Kirbiša, Z. Huzjana ...) v preteklem desetletju.