Franc Mesarič
Fotorealizem
Franc Mesarič (1938–) velja za prvega in najdoslednejšega predstavnika fotorealizma, kar je po svoje presenetljivo, saj prihaja s podeželskega Prekmurja, fotorealizem pa se je pogosto navezoval na utrip velemestnega življenja. Mesaričevo slikarstvo zaznamuje več ustvarjalnih faz, njegovo fotorealistično obdobje pa traja od začetka pa približno do sredine 70. let. Razvije se iz predhodnih stiliziranih upodobitev murskosoboškega mestnega okolja in vsakdanjih interierjev (npr. Omarica z veverico, 1970, in Pošta, 1971). Njegove prve fotorealistične slike ni mogoče določiti z gotovostjo, najbolj značilni sta denimo Gril (1974) in Loterija (1974). S sugestivno slikovno transformacijo odražata sterilnost, strogost, anonimnost in odtujenost javnih prostorov, ki so pri Mesariču običajno prazni in zapuščeni. Postopno se slikar od murskosoboških prizorov preusmeri k nočnim prizorom mestne okolice ter prekmurskih vasi in izrazito preoblikuje svoj slog. Pravzaprav se nikoli ni povsem podrejal diktatu fotografije, temveč je glede na želeni izraz vedno bodisi poudaril fotografski učinek bodisi kaj izpustil ali preoblikoval. V tem pogledu so značilni njegovi Interierji z izrazitimi subjektivnimi intervencijami, ki se najbolj kažejo v zabrisanih obrazih protagonistov. Zaradi osebne vpletenosti njegovo slikarstvo nikoli ni povsem nevtralno, temveč pogosto, zlasti pri nočnih prizorih (npr. Železniška postaja Beltinci I in II, 1976), vzbuja vtis skrivnostnosti in irealnosti vzdušja, zaradi česar ta dela kažejo na bližino z magičnim realizmom.
Geometrična abstrakcija
S problematiko geometrične abstrakcije so se v nekaterih ustvarjalnih obdobjih eksperimentalno soočali Franc Mesarič (1938–), Lojze Logar (1944–), Dušan Kirbiš (1953–) in Janez Bernik (1933–).