Miran, Mohar
Irwin
Skupina Irwin, ki jo sestavlja pet slikarjev – Dušan Mandić (1954–), Miran Mohar (1958–), Andrej Savski (1961–), Roman Uranjek (1961–) in Borut Vogelnik (1958–) –, se je oblikovala v letu 1983 in se leta 1984 priključila širšemu umetniškemu kolektivu Neue Slowenische Kunst (NSK), h kateremu prištevamo še tri skupine, in sicer glasbeno skupino Laibach (LAIBACH KUNST), Gledališče sester Scipion Nasice (danes Kozmokinetični kabinet Noordung) in oblikovalski oddelek Novi kolektivizem.
Scenografija
Izkoriščanje avtonomnih učinkov barve, oblik, tudi ekspresivne slikarske poteze, ki kuliso transformira v modernistični raztelešeni objekt, pa tudi vprašanje, kako abstraktno likovno sintakso uporabiti v prostoru, so bili tisti nastavki, na podlagi katerih so se oblikovala radikalna gibanja 80. let, med njimi RETROAVANTGARDA. Pomembne premike v statusu scenskega prostora je sprožil Dragan Živadinov, najprej s predstavami Gledališča sester Scipion Nasice, vključenega v umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst. Gledališče je v štirih letih programiranega delovanja pripravilo tri dogodke: Retrogardistični dogodek Hinkemann (1984), Retrogardistični dogodek Marija Nablocka (1985) v ateljeju Matjaža Vipotnika, pri katerem so gledalce postavili na sceno, in najbolj spektakularnega, Krst pod Triglavom na velikem odru Cankarjevega doma leta 1986. Scenografija pa je bila le še eden od anonimnih kolektivnih prispevkov k sistematično načrtovani, z video-režijsko knjigo utemeljeni predstavi (projekt je vodil slikar Miran Mohar [(1958–])), ki naj bi se, kot je zapisano v gledališkem listu, »namesto z dramskim tekstom izražala z govorico likovnih atrakcij, zaobseženih v 62 slikah, v katerih se vsebina manifestira skozi prevladujočo aktivnost forme«. Obložena z zgodovinskimi vizualnimi referencami, od Tatlina do Kandinskega, konstruktivizma ter reminiscenc na slovensko zgodovinsko avantgardo, je učinkovala spektakelsko v smislu podreditve gibalnega dejanja na odru vizualno atraktivni celoti. D. Živadinov je zatem ustanovil Gledališče Rdeči pilot, pozneje pa je s KOZMOKINETIČNIM KABINETOM NOORDUNG začel s selitvami gledališkega prizorišča na različne netipične lokacije, od železniškega vagona do parkirne hiše. Njegov scenograf v tem obdobju je bil Vadim Fiškin (1965–), ki je z Molitvenim strojem Noordung leta 1992 ustvaril oder kot »naseljeno skulpturo«.