Franc Novinc

Ekspresivni figuraliki

Med najpomembnejše predstavnike tega novega pojava spadajo Metka Krašovec (1941–), Zmago Jeraj (1937–), Boris Jesih (1943–), Lojze Logar (1944–) in Franc Novinc (1938–), generacija, ki je na ALU diplomirala okrog leta 1965. Začetek njihove ustvarjalne poti je zaznamovalo soočenje z esteticizmom LJUBLJANSKE GRAFIČNE ŠOLE, z njenim formalizmom, stilizacijo in perfekcionizmom. Njihov prelom s tradicijo se kaže v odstopanju od teh načel. Pri tem Ljubljanski grafični šoli ne gre odrekati pomena, ki ga je imela za razvoj slovenskega modernizma, ki pa je postopoma postajal preveč akademski, da bi ga mlada generacija še lahko posvojila.

Pojem ekspresivna figuralika se je prvič pojavil, ko je Aleksander Bassin leta 1968 v Galeriji Kulturnog centra v Beogradu pripravil razstavo mladih slovenskih umetnikov in jo naslovil Ekspresivna figuralika mladog ljubljanskog kruga. Odločilni impulz za odkritje novega pojava je dal III. Trienale likovnih umetnosti leta 1967 v Beogradu, ki je predstavljal nove tendence težnje v umetnosti, mdr. novo figuraliko (izmed slovenskih umetnikov jo je predstavljal Z. Jeraj). Ješa Denegri je v oceni razstave, naslednje leto objavljeni v Sintezi (št. 8, str. 53), zapisal, da je »v generaciji mladih zelo močna teza nove figuralne ekspresije sodobnega zvena«. Tej razstavi je sledila skupinska mednarodna razstava Dimenzije realnega Enrica Crispoltija, na katero so bili uvrščeni tudi jugoslovanski umetniki (od slovenskih Z. Jeraj). NOVA FIGURALIKA, ki je tako dobila domovinsko pravico v Jugoslaviji, je postopoma začela postajati nov slovenski umetnostni trend. Ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga je bila leta 1969 postavljena v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž, šele naslednje leto, leta 1970, pa v okviru Ateljeja '70: ekspresivni figuraliki tudi v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani na razstavi Ekspresivni figuraliki (A. Bassin). Ta razstava predstavlja nekakšen višek njihovega delovanja, saj so ekspresivne figuralike že kmalu, leta 1970 (v okviru Ateljeja '70 so razstavljali celo nekaj mesecev prej), zamenjali NEOKONSTRUKTIVISTI. Leta 1970 je bila v ljubljanski Mestni galeriji še razstava Kostje Gatnika, M. Krašovec, L. Logarja in F. Novinca, že leta 1972 v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu pa so bili vsi skupaj predstavljeni na razstavi Mladi slovenski umetnikjetnici '72 (A. Bassin).

Grafično produkcijo te mlade generacije je podpiral Zoran Kržišnik, saj jim je odpiral vrata Ljubljanskega grafičnega bienala in jih vključeval v skupinske grafične razstave v tujini. Zgodovinsko vlogo ekspresivne figuralike je ovrednotila razstava Ekspresivna figuralika avtorice Zdenke Badovinac leta 1987 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani (M. Krašovec, L. Logar, B. Jesih, Z. Jeraj in F. Novinc).

F. Novinc je leta 1969 ekspresionistični način slikanja zamenjal s slikarstvom čistih barv in intenzivnega kolorita, tako da so njegove slike zaradi plakatnega značaja in erotičnih tem začele učinkovati sorodno delom ekspresivnih figuralikov. Od tovrstne tematike se je kmalu odvrnil in se usmeril v krajino, ki je sicer za novo figuraliko dokaj neobičajen motiv. Pokrajina, natančneje domača okolica Škofje Loke, je za Novinčevo slikarstvo ostala temeljna inspiracija. Gorenjsko pokrajino je upodabljal z monokromnimi ali blago barvno stopnjevanimi ploskvami v koloritu, ki jo spreminja v odtujena, zlovešča prizorišča, v katera vsiljivo vstopa civilizacija. Zato tudi v nasprotju z ostalimi ekspresivnimi figuraliki uporablja učinke prostorskosti in plastičnosti. Človeške figure v njegovih krajinah ni, za človekom ostajajo le sledovi. V njegovih slikah je moč odkriti tudi druge pomene, ki kažejo na avtorjevo intimno doživljanje narave.

Regionalizem

Podobno občutenje deli še nekaj drugih slikarjev. Delo Marjana Dovjaka (1928–1971) je bolj vezano na naravno kot pa na kulturno komponento krajine, zato ga kljub simptomom teže povezujemo z regionalizmom. Pri Ivanu Seljaku - Čopiču (1927–1990) in Klavdiju Zorniku (1910–2009) pa zaznamo regionalistične komponente, ki se na fantastičen način, v smislu alokacije, selijo med podeželskim in mestnim. Prepoznavni zunanji znak tega slikarstva je značilna »zemeljska« barvna paleta, kar je utemeljeno tudi v slovenski tradiciji tovrstnega slikarstva, ki jo je v 30. letih oblikoval predvsem France Kralj, pa tudi njegov brat Tone. Zemeljske barve postanejo zaradi težnje po prikazovanju snovnosti še bolj kot v 50. letih aktualne v naslednjem desetletju v obdobju INFORMELA. Posebno različico informelovskega regionalizma je v prvi polovici 60. let razvil France Slana (1926–). Prevladujoč francoski vpliv je v drugi polovici desetletja preglasila ameriška moda poparta, kar je prišlo do izraza v delovanju skupine EKSPRESIVNIH FIGURALIKOV, kjer bi lahko kot zgled popartistične regionalne prilagoditve omenili Franca Novinca (1938–), ki prizore umešča na domače Sorško polje.