Blaž Ogorevc

Vizualna poezija

Franci Zagoričnik (1933–1997) in Matjaž Hanžek (1949–) sta ustvarila najobsežnejša in najbolj raznolika opusa vizualne poezije v Sloveniji. Z njo so se intenzivno ukvarjali tudi soustvarjalci skupine OHO, ki so jo usmerili v konceptualizem (Marko Pogačnik, Aleš Kermavner, Vojin Kovač - Chubby, Naško Križnar, pa tudi Milenko Matanović, Srečo Dragan, David Nez). Po letu 1970 se je s svojimi deli predstavila še vrsta avtorjev (Ivan Volarič - Feo, Blaž Ogorevc, Ifigenija Zagoričnik, Orest Zagoričnik, Egist Zagoričnik, Aksinija Kermauner, Polona Hanžek, Ivo Antič, Borut Hlupič, Vladimir Gajšek, Živko Kladnik - Žužu, Nejč Slapar, Tomaž Kralj, Branko Novak …), ki so dokazali, da je vizualna poezija v Sloveniji zanimiv in raznovrsten pojav, ki v ničemer ne zaostaja za svetom.

Pozneje, po zaključku ohojevskega obdobja, lahko dejavnost na področju vizualne poezije povežemo predvsem z imenom F. Zagoričnika (Navodilo za uporabo / Instruzione per l'uso, 1972; Naime – namreč – nämlich – namelijk – namely, 1978). Omeniti velja še M. Hanžka (Iščemo pesmi, kje so?, 1971; 61 tekstov, 1977), V. Kovača - Chubbyja Chubby was here (1987), Ivana Volariča - Fea Desperado tonic water (1975), tudi »žanrski eksperiment« Blaža Ogorevca Prisilno zreli paradižnik (1975). Čeprav so te zbirke vsaj na videz dokaj klasične, imajo značilnosti konkretne poezije ter kažejo na raznolikost možnosti, ki jih ta ponuja ustvarjalcem.