Žiga Okorn

Ekologija in umetnost

Med kiparji se je na področju ekologije angažiral Jiři Kočica (1966–), tudi član SESTAVE, ki na videz ustvarja daleč od umetnostne mode in galerijskih trendov, vendar natančnejši pogled v njem razkrije tenkočutnega poznavalca dogajanja in stanja v družbi. S kolegom, slikarjem Žigom Okornom (1967–), sta s projektom Čolnarna v Tivoliju (1991) izpostavila pomen povezave med naravo in kulturo in v ekološkem smislu opozorila na ogroženost enkratnega zlitja treh rek – Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice. Prav čez to sotočje, ki je tudi oziroma predvsem zaradi njune angažiranosti ostalo nedotaknjeno, sta bila namreč načrtovana železniški vozel in cesta. V okviru Društva prijateljev Rogaške Slatine pa je J. Kočica v široko zastavljeni kulturni akciji s pomočjo prijateljev uspel preprečiti gradnjo predimenzioniranega hotela sredi še dokaj ohranjene zdraviliške okolice. Zanimiv je tudi njegov projekt podarjanja dreves (Odzven odstrtosti I, 1993) in semen (Odzven odstrtosti II, 1995).

Sestava

Jedro skupine sestavljajo: kipar Jiři Kočica (1966–), umetnostna zgodovinarka Vesna Krmelj (1967–), slikar Žiga Okorn (1967–) in arhitekt Janko Rožič (1959–). Leta 1997 so skupaj z Vilmo Ducman (1964–), Aleksandrom S. Ostanom (1959–), Natašo Pavlin (1970–) in Irom Zorko (1962–) ustanovili Kulturno-umetniško društvo Sestava.

Znotraj tega polja se je uveljavila tudi pedagoška dejavnost, ki vključuje tudi razmerje med dejavnim in javnim. Na likovnem področju so to t. i. »Dejavnice«, ki jih od leta 1996 vodita J. Kočica in Ž. Okorn, na področju arhitekture in urbanizma pa delavnice prirejajo arhitekti J. Rožič, A. S. Ostan in I. Zorko.

Med zgodnejša sodelovanja uvrščamo slikarsko-kiparsko Postavitev J. Kočice in Ž. Okorna leta 1991 ob Tivolski čolnarni v Ljubljani. Tedaj sta na zapuščenem obrežju ribnika s svojimi likovnimi deli in neposredno prisotnostjo sestavila postavitev, v kateri sta slike in kipe umestila v specifični prostor, kjer se skozi kulturo ustvarjalno prepletata narava in civilizacija. Bistveni tej postavitvi so bili trajanje in prisotnost umetnika ob umetnini (obiskovalce sta avtorja na ogled umetnin peljala v čolnu) ter zasnovanost in umestitev razstave v celostni naravno-kulturni okvir. Že takrat sta sodelovala tudi z arhitektom J. Rožičem, ki je v tistem času skupaj z arhitekti Odprtega kroga (A. S. Ostanom in I. Zorkom) intenzivno deloval na področju širše prostorske ureditve v Ljubljani in Sloveniji. J. Rožič še danes išče bolj smiselne rešitve za zapostavljene ali prezrte urbane prostore s poudarkom na kulturni in naravni dediščini, pri katerih se zavzema za premišljene, z vestjo uravnane posege v prostor.

V podoben koncept sodi tudi Razstava Robbovega vodnjaka iz leta 1992, s katero sta J. Kočica in Ž. Okorn izpostavila Robbov vodnjak kot alegorijo sotočja, dejanskega zlitja treh rek,: Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice, v bližini Dola pri Ljubljani, kjer so takrat načrtovali gradnjo železniškega vozlišča. Motiv sotočja je uporabil tudi Ž. Okorn leta 1997 na pragu Celice 113 v nekdanjih zaporih na Metelkovi. Sestava pa se je leta 2000 v okviru javne pobude ob nujnem restavratorskem posegu zavzela za ohranitev Robbovega vodnjaka na mestu, za katerega je bil narejen, in opozorila na potrebo po primernem ravnanju s kipi vodnjaka ob odstranitvi zaradi restavriranja.