Nikolaj Omersa
Geometrična abstrakcija
Drugi val uveljavljanja geometrizirajočih prvin je zapljusnil na slovensko prizorišče v 50. letih, pod vplivom uveljavljanja geometrične abstrakcije na svetovnem prizorišču. Dejstvo je, da je bila pri nas v tem obdobju geometrična abstrakcija najprej vpeljana kot površinska shema, ki transformira mimetično podobo v geometriziran vzorec, jo s tem splošči ter abstrahira, vendar se podoba na tak način nikoli ne odreče odvisnosti od konkretnega motiva, predvsem krajine, pri kateri je eden priljubljenih novih motivov postala Primorska oziroma, značilno, soline (Marij Pregelj, Nikolaj Omersa, sicer pa pomembno tudi arhitekt in slikar Boris Kobe). Impulz takemu načinu gledanja je dalo predvsem slikarstvo še enega tržaškega umetnika, Lojzeta Spacala (1907–2000), ki je opravil prehod od abstrahiranih kraških in primorskih motivov v abstraktnejši znakovni sistem. Čeprav njegovo slikarstvo obvladujejo geometrijska urejevalna načela in značilna horizontalno-vertikalna delitev polja, tudi njegove najbolj abstraktne slike ohranjajo logično vez s svojim mimetičnim ozadjem. Zaradi tega jih ne moremo vključiti v radikalno konceptualno konstruiran prostor geometrične abstrakcije. Vse te težnje so za pot v abstrakcijo v slovenskem slikarstvu pomembne, vendar jih ne gre zamenjevati z geometrično abstrakcijo. (Morda na tem mestu omenimo še kiparsko raziskovanje z geometriziranimi volumni pri Jakobu Savinšku in Janezu Lenassiju okoli leta 1960.)
Ilustracija
V skupino, ki je intenzivneje začela delovati (tudi) na področju ilustracije po letu 1945, sodijo najprej tisti, ki so si prve izkušnje nabrali že prej, F. Mihelič, M. Pregelj, M. Sedej, Nikolaj Omersa (1911–1981), in mlada generacija, ki je v tem času zaključila šolanje na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti, Vladimir Lakovič (1921–1997), I. Šubic, I. Seljak - Čopič, Jože Ciuha (1924–), Milan Bizovičar (1927–2006), Štefan Planinc (1925–), Melita Vovk (1928–), Albin Rogelj (1922–), Aco Mavec (1929–1982), Božo Kos (1931–2009, ni diplomant AUU), zadnji trije predvsem kot karikaturisti, pri čemer velja omeniti nov pojav, uveljavitev generacije. Kmalu po vojni so se ilustriranja kot samostojnega poklica lotile tudi umetnice, prav tako po zaključenem akademijskem študiju, in prevzele pobudo na področju, ki je bilo pred vojno izključno moško. Vsesplošni povojni preporod in želja po obnovi, pomanjkanje otroškega in mladinskega leposlovja ter novo ideološko okolje so sprožili nastajanje novih založb (npr. Mladinska knjiga, ustanovljena 1945), izdajanje večjega števila knjig in posledično živahno ilustratorsko dejavnost, ki je bila zapažena tudi mednarodno. Predvsem generacija »pravljičark«, pionirk povojne ilustracije, je utrdila sloves slovenske ilustracije v svetu s številnimi nagradami v jugoslovanskem in širšem mednarodnem prostoru, danes pa njihova dela uvrščamo v klasični repertoar slovenske ilustracije. Vse avtorice so (bile) ustvarjalke specifičnega avtorskega rokopisa, vse z govorico povsem svojstvenega razpoloženja, ki otroke nagovori z njihovega pogleda na svet. Mednje uvrščamo Marlenko Stupico (1927–), Lidijo Osterc (19293–2006), Ančko Gošnik Godec (1927–) Marjanco Jemec Božič (1928–), pa tudi Rožo Piščanec (1923–2006) in včasih mlajši Jelko Reichman (1939–) ter Marijo Lucijo Stupica (1950–2002), ki sta začeli delovati nekoliko pozneje. Pogojno bi za njihovi njihovo predhodnici predhodnico lahko imenovali Marijo Vogelnik (1914–2008), predvsem zaradi njenega raziskovalnega odnosa do ustvarjanja, in morda še Cito Potokar (1915–1985).