Jani Osojnik
Ideologija in umetnost
Nastavke za umetnost, ki dekonstruira ideologijo umetnostnih, predvsem muzejskih institucij, lahko odkrivamo vsaj od vzpostavitve konceptualnih umetnostnih praks v drugi polovici 60. let. V poznih 70. letih in zgodnjih 80. so se v nekaterih subkulturnih prostorih, predvsem v Galeriji ŠKUC, pojavili večmedijski projekti, ki so povezovali raznolike umetniške zvrsti in rušili ideologijo institucije umetnosti, ki ločuje dejavnosti, ki sodijo v galerijo, od tistih, ki se dogajajo v klubu, gledališču ali na ulici. Tak je bil npr. zvočni nastop Hidrogizme leta 1979 (ZVOK), sestavljene iz Dušana Piriha - Hupa (1952–2008), Janija Osojnika (1951–), Iztoka Šmajsa (1953–), Vesne Černivec (1951–), pa tudi drugi projekti, ki sta jih tam organizirali Barbara Borčić in Marina Gržinić.
Zvok
Prvi poskus združevanja zvoka in likovne umetnosti pri nas je bil projekt Hidrogizma iz leta 1979, ogromen vodni glasbeni inštrument, prizorišče zvočnega performansa in skulptura v enem. Ustvarili so ga psiholog Jani Osojnik (1951–), fotograf Dušan Pirih Hup (1952–2008), fotografinja Vesna Černivec (1951–) in pesnik Iztok Osojnik (1951–). Istega leta so ga predstavili v ljubljanski Galeriji Emonska vrata, takrat galeriji Arhitekturnega muzeja Ljubljana, zatem pa še na več prireditvah po Jugoslaviji (Zagreb, Dubrovnik). Decembra 2004 je bila Hidrogizma ob svoji 25. obletnici rekonstruirana na razstavi Sedem grehov v ljubljanski Moderni galeriji, medtem ko jo je bila pregledna razstava Slovenska umetnost 1975–1985 izpustila.